1. februar
Sever - škof
Viridijana - puščavnica
Pionij, mučenec
Imena: Pionij, Pionijo, Pionko, Pionito, Pionija, ...
Pionij je živel kakšnih sto let pozneje kot mučeniški škof sv. Polikarp iz istega kraja. Polikarpov duh je preveval tudi Pionijevo življenje in delo. Kot duhovnik v Smirni je zaradi svoje učenosti, skromnosti in zglednega življenja užival velik ugled celo pri nevernih. Kristjani so ga imeli radi kot oznanjevalca evangelija, saj si je vneto prizadeval, da bi pridobil čim več duš za Kristusa. V poročilu o njegovem mučeništvu, ki ga je napisal očividec, je poudarjeno, da Pionij zasluži hvaležen spomin krščanskega občestva bolj kakor kdo drug.
Ta spis je zelo pomemben zgodovinski dokument in se deloma opira na Pionijeve zapiske iz ječe. To je bil čas Decijevega preganjanja kristjanov sredi tretjega stoletja. V Smirni je tedaj vladala lakota. Pionij jo je skupaj z drugimi verniki vdano prenašal, pogani pa so začeli glasno godrnjati in zahtevati kruha. V tem mučnem položaju je mestna oblast uprizorila preganjanje kristjanov. Zunanjo priložnost za to je dal že omenjeni cesar, ki je od vseh svobodnih prebivalcev zahteval, da priznajo rimske bogove. Ob določeni uri naj bi prišli v svetišče in sodelovali pri poganski daritvi. Ukaz je bil jasen: kdor se bo temu upiral, bo kaznovan.
Ohranjeni mučeniški akti, prirejeni za branje v cerkvi, nam živo opisujejo Pionijevo stanovitnost do smrti, hkrati pa kažejo, da se je v Smirni dogajalo isto kakor drugod po rimski državi. Kjer se je razpasla mlačnost v veri, je bilo poleg stanovitnih pričevalcev tudi veliko odpadnikov.
Iz poročila zvemo, da so prezbiterja Pionija in še nekatere druge kristjane prijeli prav na veliko soboto in jih gnali v svetišče, da bi tam darovali poganskim bogovom. Nadzornik svetišča Polemon je na vse načine poskušal doseči, da bi si kristjani premislili. Pionij je v odgovorih na poganske trditve pokazal veliko poznanje Svetega pisma. Bila je smrtna tišina, nihče ni črhnil besedice.
Na koncu je Pionij ponovil: »Vaših bogov ne častimo in zlatih podob ne molimo.« Pogani so ga prosili: »Poslušaj nas, Pionij, ker te imamo radi in si zaradi marsičesa vreden, da ostaneš živ, zaradi značajnosti in prijaznosti. Lepo je živeti in gledati to svetlobo.« On pa jim je odgovoril: »Tudi jaz pravim, da je živeti lepo, toda lepše je, po čemer hrepenimo mi; in svetloba - toda ona je resnična. Vse to je torej lepo. In ne bežimo, kot bi božja dela prezirali ali sovražili, marveč zaradi preobilja drugih večjih ta preziramo, če se nam zbujajo skušnjave ...«
Pionija so sežgali na grmadi. Že v plamenih je izrekel poslednji »amen« in z besedami »Gospod, sprejmi mojo dušo!« izdihnil.
Goduje 1. februarja.
Vir
Brigita Irska, opatinja
Zavetnica Irske, Essna, porodnic in otrok, krav in živine, proti nesrečam
Atributi: palica opatinje, krava, ognjen plamen nad glavo
Imena: Brigita, Gitka, Gita
Sv. Brigita je najbolj češčena svetnica med Irci. Njej na čast so sezidali celo več cerkva kakor svojemu narodnemu svetniku sv. Patriku. V predstavi vernih Ircev je sv. Brigita najpopolnejši vzor in je kar poosebljeno svetništvo. Najstarejši irski pisatelji se kar kosajo med seboj, kdo ji bo v prosti ali vezani besedi izrekel večjo pohvalo. O njej govorijo številni življenjepisi, sestavljeni pa so bolj pod vplivom verskega navdušenja in pesniškega navdiha kakor z namenom, da bi navajali zgodovinske podatke iz njenega življenja.
Za trdno vemo, da je umrla na današnji dan, najverjetneje leta 523. Dočakala je starost 70 let. Živela je torej v času, ko je sv. Patrik že spreobrnil Irce in so njihovo domovino začeli imenovati »otok svetnikov«; kar pa ne pomeni, da so bili vsi Irci svetniki. Sv. Brigita je bila namreč nezakonska hči premožnega veljaka in njegove sužnje. Ko je zakonita žena zvedela za moževo prešuštvo, je sužnjo izgnala iz hiše kakor nekdaj Sara Hagaro. Otrok pa je potem dobil dobro vzgojo pri neki kristjanki.
Oče jo je pozneje poklical domov, kjer je bila kot pastirica vsej družini in okolici za zgled. Brigita je iskala srečo samo v dobrih delih. Posebno iznajdljiva je bila pri strežbi bolnikov in zapuščenih.
Snubce je odklanjala, oče pa ji je končno le izpolnil željo, da se je lahko umaknila v samoto redovnega življenja. Poročajo, da jo je Bog v začetku novega poklica izredno odlikoval. Ko ji je škof na glavo položil tančico v znamenje, da potrdi njeno deviško čistost, je videl nad njo svetel steber. Ko je Brigita (irsko Brigit, skrajšano Brid) poljubila oltarno stopnico, je suhi les oltarja ozelenel.
Pridružila so se ji tri mlada dekleta in so si z njo skupaj v starem hrastu izdolble tesne celice. Brigita je vodila njihovo molitev in določala dobrodelna dnevna opravila. Kmalu je družba narasla, razvila se je Kildara, po naše: celice v hrastu. Vse naokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je delila Brigita. Kildara (Cell Dara) je še danes mesto blizu Dublina.
Brigita je do 70. leta ohranila dekliško svežost kljub velikim telesnim naporom in pokori, ki jo je opravljala, da bi dala Bogu zadoščenje za grehe irskega ljudstva. Napovedala je svoj smrtni dan.
Njeno svetniško češčenje je bilo razširjeno tudi na evropski celini. Upodabljajo jo kot redovnico s svečo v roki in z ognjenim plamenom nad glavo. Ob njenih nogah stoji včasih kravica, ker ji legenda pripisuje več čudežev, kako je povečala množino mleka, da je mogla nasititi lačne.
Vzdevek: »Irska Marija«
Ime: orig. iz keltščine, ima pa lahko več pomenov: »visoka, močna, krepka«; »goreča puščica«; v stari visoki nemščini: »bleščeča, krasna, znamenita, sijajna«
Nekateri čudeži: ozdravitev dveh gobavcev in slepe deklice; z znamenjem križa je vzela dar govora obrekovalki in dala razločen govor dojenčku, da je izpričal resnico; s križem je prikovala na mesto očeta deklice, ki jo je silil v zakon; z blagoslovom je večkrat pomnožila mleko, hrano, maslo, odgnala nevihto in točo, vodo spremenila v pivo …
Upodobitve: Upodabljajo jo kot opatinjo, običajno drži v roki svetilko ali svečo, nad glavo ima ognjen plamen, velikokrat ima ob sebi tudi kravo.
Goduje 1. februarja.
»Želim si, da bi nebeški angeli prebivali med nami. Želim si obilje miru, polne posode ljubezni, bogat zaklad usmiljenja. Želim, da bi povsod vladala veselost. Želim si Jezusove navzočnosti, Marijinega sijaja; želim si, da bi se okoli nas z vseh koncev zbrali nebeški prijatelji. Rada bi bila Gospodov zakupnik, da bi smela trpeti nadloge in bi mi lahko podelil svoj blagoslov.«
Vir