1.avgust
Makabejski bratje - mučenci
Nada - mučenka
Julijan Eymard
Imena: Julijan, Julij, Julijo, Juljen, Julko, Julijana
Življenje tega svetnika je bilo zelo razgibano. Rodil se je leta 1811 blizu Grenobla v Franciji in bil sodobnik sv. Janeza Vianneya. Že kot deček je občutil posebno ljubezen do Jezusove navzočnosti v tabernaklju in je večkrat ure in ure preklečal pred njim. Duhovnik je postal leta 1834.
Leta 1838 je zvedel za red maristov, ki ga je kakšnih deset let prej ustanovil Jean-Claude Colin in v katerem so se duhovniki pripravljali na delo v misijonih. V redu pa ni ostal. Leta 1851 je pod vplivom notranjega razsvetljenja sklenil, da bo ustanovil svoj red, ki se bo posvetil izključno češčenju sv. Rešnjega telesa in iskal nove možnosti in načine, kako sploh širiti čast presvetega Zakramenta. Vodstvo maristov pa z njegovimi načrti ni soglašalo in Julijan je 1856 izstopil iz tega reda. V Parizu je ob podpori pariškega nadškofa kmalu ustanovil novo družbo »duhovnikov najsvetejšega zakramenta«.
Eymard je bil izvoljen za dosmrtnega vrhovnega predstojnika. Za svetne ljudi pa je ustanovil bratovščino najsvetejšega zakramenta, da bi navajala k molitvi pred sv. Rešnjim telesom. Po njegovih zapiskih je bila spisana knjiga »Božja evharistija«, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.
Vir
Avguštin Kažotič - škof
Imena: Avguštin, Avgust, , Štine, Štinej; Avguština.
Blaženi Avguštin je bil doma iz Trogira v Dalmaciji. Rodil se je okoli leta 1260. Materi je bilo ime Radoslava, kar priča, da je bil slovanskega rodu. Študiral je v Parizu in še mlad stopil v dominikanski red, ki se je tedaj že močno razširil v Cerkvi (njegov ustanovitelj, sv. Dominik, je umrl leta 1221).
Papež Benedikt XI. (je Derkvi vladal od 1303 do 1304) ga je imenoval za zagrebškega škofa. Verjetno sta se osebno poznala, ker je Avguštin večkrat obiskal Rim. Doba njegovega vodstva zagrebške škofije je bila zelo plodovita. Pogosto je obiskoval svojo škofijo in skrbel za nravno in gmotno dobro prebivalcev. Restavriral je zagrebško stolnico, sklical tri sinode in se udeležil koncila na Dunaju v letih 13111312.
Zaradi njegove velike izobrazbe in govorniškega daru so mu ogrsko-hrvaški škofje zaupali diplomatsko poslanstvo k papežu Janezu XXII. To je bil čas tako imenovane avignonske sužnosti papežev. Škof Avguštin je moral zato potovati v Francijo. Imel je nehvaležno nalogo, da se je vrhovnemu pastirju Cerkve pritožil zaradi nasilja, ki so ga izvajali plemenitaši, dvorjani mladega kralja Karla Anžujca. Zaradi kraljevega nasprotovanja se ni mogel vrniti na škofijski sedež v Zagrebu, zato je moral več časa ostati v Avignonu.
Leta 1322 je bil premeščen v mesto Lucera blizu Foggie v Južni Italiji. To mesto je tedaj spadalo pod Neapeljsko kraljestvo. Tu je umrl že naslednjo leto 3. avgusta, na dan, ko se ga spominjamo v svetniškem koledarju.
Hrvatje so zaman skušali skrivaj odnesti njegovo telo. Najprej so ga pokopali v cerkvi svetega Dominika, potem pa prenesli v stolnico, kjer se nahaja še danes v srebrni krsti, izdelani leta 1937.
Ljudstvo ga je kmalu začelo častiti zaradi številnih čudežev, ki so se zgodili ob njegovih zemeljskih ostankih. Predvsem omenjajo ozdravljenja nemih in obsedenih. Njegovo češčenje, ki ga je potrdil papež Klemen XII. leta 1702, so v zadnjem času spet preiskali, kar daje upanje, da bo razglašen za svetnika.
Vir
Alfonz Ligvorij - škof, cerkveni učitelj
Imena: Alfonz, Fonzi, Fonzek, Alfi; Alfonza ...
Rodil se je leta 1696 blizu Neaplja in je najprej postal znan odvetnik. S šestnajstimi leti je bil že doktor cerkvenega in civilnega prava. Kot odvetnik se je vdal posvetnosti in lahkomiselnosti. Po opravljenih duhovnih vajah pa se je spet bolj oklenil molitve, hodil vsak dan k maši, vsak teden k spovedi in večkrat k obhajilu. Nekoč je moral pri sodni obravnavi nastopiti zoper toskanskega vojvodo. Že so mu sodniki prisojali zmago. Tedaj je vstal nasprotnik in s posmehom pripomnil, da g. dr. Ligvorij v listini nečesa važnega ni razumel. Njegov zagovor je zato ničen. Alfonz je zmeden priznal, da je izgubil pravdo.
To je bila zanj božja milost, kakor da ga je obsijala božja luč. Kaj iščem še med varljivim svetom? Stopil je pred Marijin oltar, obesil ob njem svoj pravniški meč in vstopil v bogoslovje. Za očeta, ki je Alfonzu že dvakrat poiskal bogato nevesto, je bil to hud udarec in se je za več let sprl s sinom. Šele ko ga je nekoč slišal pridigati, ga je sinova beseda tako prevzela, da sta se domov grede spravila.
Alfonz je nameraval iti v misijone na Kitajsko, vendar spovednik v njem ni mogel prepoznati izrazitega misijonskega poklica. Tedaj mu je neka stara redovnica svetovala, naj ustanovi družbo misijonarjev za ubožne ljudi. Alfonz je v tem spoznal božjo voljo. Ustanovil je red duhovnikov, ki so se zavezali, da bodo posnemali božjega Odrešenika in so se po njem imenovali redemptoristi. Pozneje je papež Ligvorija določil za škofa pri Sv. Agati, majhnem mestu severno od Neaplja, čeprav se je močno branil. Po trinajstih letih mu je papež na njegovo prošnjo odvzel to breme. Alfonz je pridigal preprosto, poljudno, tudi preprostim poslušalcem lahko umljivo, vendar v izbranem jeziku, prikladnem vzvišenemu predmetu; tako ni odbijal izobražencev. Na ljudsko pobožnost je močno vplival tudi s svojimi duhovnimi spisi, od katerih so nekateri izšli tudi v slovenščini (Priprava na srečno smrt, Prava Kristusova nevesta ...). Škof Friderik Baraga, učenec redemptorista sv. Klemena Dvoržaka, pa je izdal Alfonzovo Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem telesu.
Umrl je 1787. Leta 1871 je bil razglašen za cerkvenega učitelja.
Vir