3. februar
Oskar, škof
Blaž, škof in mučenec
Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik
Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka
Imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blažen, Blaženko, Blažimir, Blažo
Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.
V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.
V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža - Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami: »Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Na te besede odgovorimo z Amen.
»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«
Vir
Aelred - cistercijanski opat
Rodil se je leta 1109 v Durhamu v Angliji v plemiški družini. Otroštvo je preživel na dvoru škotskega kralja Davida I. kot tovariš in prijatelj njegovega sina Henrika. Odlikoval se je po potrpežljivosti in ljubeznivosti, na dvoru je bil priljubljen, tako da se mu je obetala bogata kariera. Aelred pa je namesto posvetne slave in bogastva izbral meniško življenje. Štiriindvajsetleten je vstopil v cistercijanski samostan v Rievaulxu, ki je bil v tistem času v največjem razcvetu. Med sobrati je užival velik ugled in spoštovanje zlasti zaradi svoje pobožnosti in bratske ljubezni. Potem ko je nekaj časa vodil in poučeval novince, so ga leta 1146 izvolili za opata. Samostan v Rievaulxu je bil vodilni v Angliji, tako da je opat Aelred veliko potoval in nadzoroval še druge samostanske skupnosti. Imel je tudi velik vpliv na civilno življenje v deželi, zlasti na kralja Henrika II. Iz ljubezni do meniškega življenja je večkrat odklonil ponujeno škofovsko čast. Zadnja leta življenja je bolehal in umrl star komaj 57 let. Znan je zlasti po dveh svojih spisih: Ogledalo ljubezni in Duhovno prijateljstvo.
»K ljubezni do sovražnikov, v čemer je popolnost bratske ljubezni, nas bolj kot kaj drugega nagiba hvaležno premišljevanje čudovite
potrpežljivosti, s katero je najlepši med človeškimi sinovi prepustil lepoto svojega obličja hudodelcem, da so ga opljuvali … Oče, odpusti jim! Kdo bi ob tem čudovitem glasu, polnem milobe, ljubezni in notranjega miru takoj z vsem srcem ne objel svojih sovražnikov? Oče, pravi, odpusti jim! Ali more biti kakšna molitev še bolj polna ljubezni? … Če hočeš sebe prav ljubiti, se ne kvari s telesnim uživanjem. Da ne boš podlegel temu
poželenju, vzljubi evharistični kruh. Končno, če se hočeš umiriti v blaženosti bratske ljubezni, objemi tudi sovražnike z resnično ljubeznijo. Da ta božji ogenj ne bi ugasnil sredi krivic, ki jih doživljaš, z očmi srca nenehno glej na tiho potrpežljivost našega ljubega Gospoda in Odrešenika.«
»Pohitimo k božji nevesti, stopimo h Gospodovi materi, pristopimo k njegovi najodličnejši služabnici! Kaj bomo vendar storili zanjo? Kakšne darove ji bomo poklonili? O, da bi ji vsaj mogli povrniti to, kar smo ji dolžni!
Dolžni smo jo častiti, ji služiti, dolgujemo ji ljubezen in hvalo. Dolžni smo ji skazovati čast, ker je mati našega Gospoda. Kdor ne časti matere, ne časti sina … Marija je naša mati, mati našega življenja, mati naše neminljivosti, mati naše luči.«
»Kako dobro se počutim, ko vidim, da se tudi Gospod vsega veličastva v svojem telesnem naporu in človeških čustvih ne kaže močnega, pač pa šibkega. Kakšna tolažba je to v mojih slabostih! Ta slabost mojega Gospoda mi brez dvoma daje moč in trdnost v moji nemoči.«
Sveti Aelred, cistercijanski opat, goduje 3. februarja
Vir