3. marec
Modesta - mučenka
Anzelm Furlanski - opat
Kunigunda, cesarica
Zavetnica nadškofije Bamberg, nosečnic, bolnih otrok
Atributi: cesarska oblačila, vdovsko ogrinjalo, maketa bamberške stolnice, redovnica s knjigo ali lemežem
Imena: Kunigunda, Kunka, Adelgunda, Amalgunda, Baldegunda, Burgunda, Hildegunda, Gudrun, Gunnar, Chunigund,
Kunigundin mož, vojvoda Henrik Bavarski, je bil po smrti cesarja Otona III. leta 1002 izbran za nemškega kralja, dvanajst let pozneje pa ju je papež Benedikt VII. v Rimu okronal za cesarja in cesarico. Tako kot zakonca sta tudi kot vladarja v vseh ozirih živela zgledno življenje. Kunigunda je bila svojemu možu vseskozi v veliko oporo in pomoč tako v politiki kakor tudi sicer. Njena velika skrb je bila korist Cerkve: ustanavljala je samostane, gradila cerkve in podpirala duhovnike. Njen mož je po njeni zaslugi veljal za socialno čutečega in pravičnega vladarja. Sama se je zavzemala za reveže, pomagala po bolnišnicah in sirotišnicah. Po smrti svojega moža je vladala, dokler ni bil izvoljen njegov naslednik, nato pa se je umaknila v benediktinski samostan v Kaufungenu, ki ga je sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in privilegijem in petnajst let preživela v uboštvu in ponižnosti, molitvi, premišljevanju in dobrih delih. Ko je ležala na smrtni postelji, so jo želeli pokopati z vsemi častmi, ki so pripadali nekdanji cesarici, a jih je prosila, naj je ne pokopljejo v cesarski, ampak v preprosti redovni obleki. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici, kjer imata veličasten nagrobni spomenik. Ta ni znamenje njune svetne slave ali moči, ampak svetniškega življenja.
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed kunni »pleme, rod« in gunt »boj«; nekateri ime razlagajo tudi kot izpeljavo iz »die kühne Gunde«, kar bi prevedli kot »drzna bojevnica«.
Rodila se je okoli leta 980 v Luksemburgu, umrla pa 3. marca 1033 v Kaufungenu v Nemčiji.
Družina: Rodila se je v številni družini grofa Siegfrieda, poročila pa se je z bavarskim vojvodo Henrikom, ki je postal nemški kralj, kasneje pa bil okronan tudi za cesarja. Otrok nista imela.
Upodobitve: Upodabljajo jo v cesarskih oblačilih, prek njih pa nosi vdovsko ogrinjalo. Pogosto ima kot atribut v rokah model cerkve (bamberške stolnice). Lahko jo vidimo tudi kot redovnico s knjigo ali pa z lemežem.
Legenda: Zlobneži, ki jih na njenem dvoru ni manjkalo, so jo pred možem obdolžili prešuštvovanja. Da bi moža prepričala o svoji
nedolžnosti, se je podvrgla tako imenovani »božji sodbi« (preizkušnja z ognjem): pred zbrano množico je šla prek žarečih lemežev, pa je niso
nič poškodovali. Podložniki so jo poslej še bolj cenili in spoštovali, moža pa je prosila, naj obrekovalce pomilosti in jim odpusti.
Češčenje: Častijo jo zlasti nosečnice, »Kunigundini vodi« pripisujejo zdravilno moč, prav tako kot tudi »Kunigundini zeli«, timijanu, iz katerega so pletli vence. Pri nas se po njej imenujejo tri župnije, poleg teh pa je njej posvečenih še devet cerkva na našem ozemlju. V cerkvi na Blejskem otoku sta ob Marijinem kipu v glavnem oltarju še kipa sv. Henrika in sv. Kunigunde.
Goduje: 3. marca, v nemških deželah pa jo častijo skupaj z njenim možem Henrikom 13. julija.
Vir
Marin in Asterij, mučenca
Imena: Marinko, Marino, Rino, Marina, Asterij, Asterija
Marin je bil častnik rimske vojske. Živel je v 3. stoletju. Rimski cesar Galien je s posebnim odlokom preganjanje kristjanov ustavil. Morda ga je k temu nagovorila njegova krščanstvu naklonjena žena Salonina ali pa strašna usoda njegovega očeta Valerijana, ki je kruto preganjal kristjane. V vojni s Perzijci je bil namreč ujet in perzijski kralj Šapur I. ga je zmagoslavno vlačil s seboj od mesta do mesta, odetega v škrlat, toda uklenjenega v verige.
Toda Galienovega odloka niso povsod izvrševali. Tako je neki nevoščljivec ovadil častnika Marina, da je kristjan. Sodnik je dal Marinu tri ure odloka za premislek. Ko je šel izpred sodnika, je srečal cezarejskega škofa. Ta ga je prijel za roko in ga popeljal v cerkev naravnost pred oltar. Tam mu je lahno privzdignil častniški plašč, mu pokazal sabljo, ki jo je imel Marin pod plaščem pripasano, takoj nato pa mu je pokazal evangeljsko knjigo na oltarju in dejal: »Izberi si, kar ti je ljubše!« Marin je segel po evangeliju. Škof mu je rekel: »Drži se torej Boga in z njegovo pomočjo pokrepčan prejmi, kar si si izbral! Pojdi v miru!«
Za to božjo moč je Marin v cerkvi dolgo molil. Birič ga je že klical. Pred sodnikom je hrabri častnik spet spoznal svojo vero in bil brez odloga obsojen na smrt.
Zgodovinar Evzebij, ki nam poroča o Marinovem mučeništvu, omenja zaradi bogoljubne vneme tudi Asterija, člana rimskega senata, prijatelja cesarjev in vsem znanega po svojem rodu in bogastvu. Bil je navzoč ob Marinovi junaški smrti. Mučenčevo truplo je zadel na svoje sijajno in dragoceno oblačilo in ga odnesel. Zelo bogato ga je zavil in dostojno pokopal. Asterij je pozneje prav tako dal življenje za Kristusa, in Cerkev ga kot mučenca slavi na isti dan kakor Marina, 3. marca.
Vir