3.september
Evfemija - mučenka
Imena: Evfemija, Eufemia, Fuma
Zgodovinsko ne povsem zanesljiva poročila pripovedujejo, da so za časa svetih Mohorja in Fortunata živele v Ogleju Evfemija in Doroteja, hčeri pogana Valencija, ter Tekla in Erazma, hčeri njegovega brata Valentinijana, ki pa je bil že kristjan. Ta je poskrbel, da so bile vse štiri poučene v krščanski veri. Legenda pripoveduje, kako so nekega dne živo prosile Boga, da bi bile krščene v valovih reke Nadiže. In res se je tok reke nenadoma ustavil, mimo sta prišla Valentinijan in škof Mohor, ki je vse štiri krstil.
Valencij je hotel, da se njegovi hčeri Evfemija in Doroteja poročita. Obe sta poroko odklanjali, češ da sta kristjanki in zaročeni z
nebeškim ženinom. Oče je v besnosti pograbil meč in se zagnal proti njima. Zatekli sta se k stricu Valentinijanu. Tu ju je po izdajstvu sužnja odkril oče in ju izročil poganskemu oblastniku. Ta je vse štiri skušal najprej z lepimi besedami pregovoriti, da bi zatajile krščansko vero. Ko pa te niso zalegle, jih je dal bičati. Nato so jih zaprli v ječo, jih spet strašno mučili in gole vodili po mestu. Legenda pripoveduje, da jih je na prošnjo Evfemije angel oblekel in da ni bilo videti na njih nobenih sledov mučenja, njihovi obrazi so pa žareli. Tudi ta čudež ni ganil krutega oblastnika Servasta in očeta Valencija. Ta je naposled sam obsodil hčeri in nečakinji, jih obglavil in trupla vrgel v Nadižo.
Ponoči sta Valentinijan in sv. Mohor trupla mučenk pokopala v Valentinijanovi hiši, ki so jo spremenili v cerkev. Ker se je iz Ogleja širila vera tudi po naših krajih, je razumljivo, da so bile mučenke Evfemija in njene tovarišice znane tudi našim prednikom.
Goduje 3. septembra.
Vir
Gregor Prvi Veliki - papež
Atributi: Papeška oblačila, knjiga, pisalno pero ali golob
Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji so štiri cerkve posvečene sv. Gregorju
Za Leonom I. je Gregor drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Bil je potomec staroslavne rodbine Anicijev, sin sv. Silvije. Komaj trideset let star je bil že cesarjev namestnik v Rimu. Kmalu pa se je odpovedal častem in po očetovi smrti razdelil premoženje na dva dela: enega je razdal revežem, z drugim je ustanovil šest samostanov na Siciliji in enega v svoji palači v Rimu. V tega je po zgledu svoje matere, ki je po moževi smrti šla v samostan, sam vstopil in živel po pravilih sv. Benedikta. Papež Benedikt I. ga je imenoval za svojega diakona, njegov naslednik Pelagij II. pa ga je poslal za svojega zastopnika na cesarski dvor v Carigradu. Tu je patriarha Evtihija, ki je učil zmotne nauke o vstajenju, tako prepričal, da je na smrtni postelji prijel za svojo kožo na roki in vpričo cesarja pričeval: »Priznavam, da bomo vsi v temle telesu vstali.«
Po sedmih letih se je Gregor vrnil v svoj samostan in postal papeževa desna roka. Ko je leta 590 kuga pobrala papeža Pelagija II., je proti svoji volji in na soglasno zahtevo prevzel krmilo Petrove ladje. Časi so pa bili tedaj sila žalostni. Sam je zapisal: »Jaz, nevredni in slabotni, sem prevzel krmilo stare ladje, v katero se valovi ne le zaletavajo, temveč že na vseh straneh vdirajo vanjo.« S svojim posredovanjem je veliki papež večkrat rešil mesto, da sam pravi, da ne ve, ali opravlja službo najvišjega pastirja ali svetnega vladarja. Lahko bi še dostavil, da tudi službo krušnega očeta za vso veliko družino, ki mu jo je izročil Bog.
Gregor je tudi misijonar Anglije. Kot menih bi šel sam rad tjakaj misijonarit, zdaj pa je kot papež poslal tja opata Avguština s štiridesetimi tovariši. Spisal je tudi veliko lepih del, spopolnil božjo službo in cerkveno petje (gregorijanski koral). V odgovor carigrajskemu patriarhu, ki si je lastil naslov »vesoljni patriarh«, si je privzel naslov »služabnik božjih služabnikov«, ki so si ga pridržali tudi naslednji papeži. Umrl je 12. marca 604, star štiriinšestdeset let, potem ko je pet let vodil Cerkev z bolniške postelje.
Goduje 3. septembra.
Vir