4. december
Kristijan Pruski - menih
Janez Damaščan - duhovnik, cerkveni učitelj, menih
Janez Calabria - redovni ustanovitelj
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, ...
Rodil se je v Veroni leta 1873. Uboštvo mu je bilo učitelj življenja že od mladosti. Po očetovi smrti je moral pustiti šolo, da je pomagal
vzdrževati družino. Rektor cerkve, kamor je zahajal, pa je v njem odkril duhovniški poklic in ga je zasebno pripravljal na izpite, da so ga sprejeli v škofijski licej. Zadnje leto je spet moral prekiniti učenje, da je šel na vojaški nabor in po njem za dve leti na delo v vojaško bolnišnico. Dejal je, da sta bili ti leti »najlepši v njegovem življenju«. S svojo ustrežljivostjo je prevzel predstojnike in vojake.
Ko se je spet vrnil v šolo, je neke mrzle jesenske noči našel pred svojimi vrati cigančka, ki je zbežal iz taborišča. Vzel ga je k sebi in naslednje leto že ustanovil Pobožno zvezo za pomoč siromašnim bolnikom. Ko je leta 1901 postal duhovnik, se je vneto posvetil delom ljubezni, zlasti dimnikarjem in zapuščenim dečkom. Nekatere je sprejel kar v svoje skromno stanovanje.
V naslednjih letih so se mu pridružili mladi laiki, da bi delili njegovo izkustvo revščine in pomoči zapuščenim. To je bilo jedro kongregacije, ki jo je leta 1932 veronski škof potrdil pod imenom Ubogi služabniki božje previdnosti; sestavljali naj bi jo duhovniki in laiki. Papeško priznanje je kongregacija dobila leta 1049.
Leta 1919 je don Calabria, kakor so mu rekli, začel ustanavljati v istem duhu žensko vejo, ki je bila uradno priznana leta 1952 pod imenom Uboge služabnice božje previdnosti. Obe redovniški skupnosti sta hoteli svetu dokazati, da je Bog Oče; da skrbi za svoje otroke, če se mu predajo v veri in iščejo najprej božje kraljestvo. Razširili sta se po raznih delih Italije, želeč vedno pomagati siromašnim, starejšim, zapuščenim, obrobnim in bolnikom. Apostolsko srce ustanovitelja je mislilo tudi na »parijce«, ki veljajo v Indiji za najnižjo kasto.
Po letu 1939 je don Calabria kljub svoji želji, da bi ostal skrit, postal eden najbolj iskanih svetovalcev svojega časa; človek, ki je znal ljudem pokazati pot naprej. Leta 1944 je priklical v življenje še Družino zunanjih bratov.
Po letu 1949 je začel huje bolehati, čeprav so bila ta leta tudi najbolj rodovitna v njegovem apostolatu. Njegov veliki prijatelj, takratni milanski nadškof Schuster (tudi že blaženi) ga je primerjal Jahvejevemu služabniku (prim Iz 42). Umrl je 4. decembra 1954, ko se je ponudil Bogu kot žrtev za ozdravitev papeža Pija XII. Cerkev ga je proslavila zelo hitro - 13. aprila 1988, to je 33 let po smrti, je bil že razglašen za
blaženega.
Njegovi dve redovniški skupnosti sta danes razširjeni v Italiji, v nekaterih državah Latinske Amerike, na Filipinih, v Rusiji in Indiji.
Goduje 4. decembra.
Vir
Barbara - mučenka
Zavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih in za srečno zadnjo uro; proti ognju, neurju, vročici in kugi; priprošnjica v stiski.
Atributi: stolp s tremi okni, kelih in hostija, meč, plamenica, topovska cev ali pavje perje, dolg plašč, pokrivalo na glavi
Imena: Barbara, Bara, Barba, Barbi, Barbika, Barbka, Barika, Varja, Varjenka, Varvara, ...
Kakor za toliko svetnikov iz zgodnje krščanske dobe moramo tudi za sv. Barbaro priznati, da o njenem življenju in mučeniški smrti nimamo zanesljivih poročil, marveč smo navezani za legendo, ki je nastala dosti pozneje. Bila naj bi edina hči nekega pogana iz Nikomedije. Oče jo je dal, nadarjeno in lepo, zapreti v poseben stolp z dvema oknoma, da bi jo zavaroval pred hudobijami tedanjega časa. Zato jo slikajo s stolpom. Sv. Barbara je priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato jo slikajo tudi s kelihom in hostijo v rokah. Rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico.
Razen očeta samega in dekle ni mogel nihče v njeno sicer sijajno ječo. Tu v samoti je začela Barbara premišljevati reči, ki bi ji drugače nikdar ne prišle na um, in začela je spoznavati, kako prazna je poganska vera. Temu premišljevanju je priskočila na pomoč še božja milost. Oče je silil hčer, naj se omoži, Barbara pa je možitev odklanjala. Da bi se premislila, je odšel oče na potovanje, češ, samota jo bo že nagnila, da se bo premislila. Ko je bil oče zdoma, se je posrečilo nekemu skrivnemu krščanskemu spoznavalcu, da je prišel do nje in jo poučil v krščanskih resnicah. Barbara je zdaj živela po krščanski veri. Da bi se laže spominjala Svete Trojice, je dala prebiti v svojem stolpu še tretje okno in si zapisala križ na steno.
Ko se je oče vrnil, je spoznal, kako se je hči spremenila. Ko mu je razodela, da je kristjanka, jo je v silni togoti napadel z mečem, toda svetnica mu je ubežala. Neki pastir jo je izdal. Oče je zgrabil hčer za lase in jo je sam vlekel pred sodnika. Ta jo je dal grozovito mučiti. Med mučenjem je svetnica molila: »Gospod, odvzemi mi vse, le Svetega Duha ne!«
Slednjič jo je sodnik obsodil na obglavljenje. Oče, ki je hladnokrvno gledal vse muke svoje hčere, si je celo izprosil dovoljenje, da ji je sam odsekal glavo.
Njenega godu se spominjamo 4. decembra.
Vir
Ano - škof
Zavetnik proti protinu
Atributi: palica, knjiga in/ali model cerkve
Imena: Anno, Ano, Ani, ...
Sv. Ano (Anno) se je rodil okoli leta 1010 in bil eden najpomembnejših škofov kölnske metropolije. Po očetovi želji naj bi postal
svetni mogočnik, dečka pa je bolj mikal duhovniški poklic. Šolal se je v Paderbornu in bamberški stolniški šoli, kjer se je povzpel do
magistra scholarum, učitelja stolniške šole. Cesar Henrik III. ga je določil za koelnskega nadškofa. Prva leta se je prizadeval predvsem za njeno utrditev ob južnem Porenju in za razširitev njenih meja. Pri tem pa ni zanemaril prizadevanj za cerkveno reformo na svojem območju.
Vsako župnijo je osebno obiskal, ostro bedel nad nravnim življenjem duhovščine in pogosto živo in prepričljivo pridigal vernikom ter jih spodbujal k pobožnosti in spokornosti. Zelo radodaren je bil do revežev.
S posebnim prizadevanjem je spremljal življenje v samostanih in prenovitev discipline v duhu clunyskega reformnega gibanja. Mnoge samostane v nadškofiji je obdaroval in jim podelil razne ustanove ter jim tako zagotovil gmotno neodvisnost, da so se redovniki laže posvetili duhovnemu življenju in skrbi za vernike. Iz osebnih sredstev je dal zgraditi več samostanov, med njimi tudi samostan Siegburg v Kölnu. Sem je pripeljal menihe iz Italije, da bi izvajali clunyjsko samostansko reformo v njegovi nadškofiji in onstran njenih meja.
Življenjepisci takole predstavljajo njegovo svetniško življenje: »S pogostnim postom je mrtvil telo in si ga tako pokoril. Često je prebil noči v molitvi, hodil bos po cerkvah, zadovoljen s spremstvom preprostega dečka. Čez dan je opravljal zasebne ali službene posle, noč pa je posvetil Bogu v molitvah in premišljevanju.« Življenjepisci poudarjajo tudi Anovo prizadevanje za blagor cele nadškofije in njegov izredni
čut za pravičnost. Ubogi in bogati so mu bili enaki. Viri seveda ne zamolčijo, da je svoje načrte včasih uresničeval z neupogljivo voljo ali celo brezobzirno ostrostjo, ki se je utegnila spremeniti v togoto. Pristavljajo pa, da si je nadškof nad takšnimi izbruhi togote izpraševal vest in se trudil, da bi krotil jezo.
Zadnja leta življenja je prebil Ano daleč od politične dejavnosti in je opravljal samo še škofovske posle. Leta 1075 se je popolnoma umaknil v svoj samostan Siegberg. Bil je že hudo bolan in je še isto leto umrl. Pokopan je v tem samostanu. Njegov latinsko pisan življenjepis je nastal kmalu po njegovi smrti in je bil podlaga za nemško Pesem o Anu (Annolied), eno prvih v ljudskem jeziku pisanih zgodovinskih del 12. stoletja.
Upodabljajo ga z modelom cerkve, s knjigo in z mečem v roki. Iz njegovih ohranjenih pisem je razvidno, da se je z veliko vnemo
udeleževal tudi sodobnega literarnega in umetniškega življenja.
Goduje 4. decembra.
Vir
Peter Pettinaio - tretjerednik
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Petra, ...
Ni znan zanesljiv datum njegovega rojstva. Po življenjepisu, napisanem okoli leta 1330, to je kakšnih 40 let po njegovi smrti, naj bi se rodil v domovini znanega vina chiantija, v Kampaniji. Družina pa se je kmalu preselila v bližnjo Sieno, kjer je Peter potem živel vse svoje življenje. To potrjuje mestni odlok iz leta 1329, s katerim so uvedli praznik v njegovo čast. Pridevek Pettinaio (lat. Pectinarius) pove, da je bil obrtnik in da je izdeloval glavnike za mikanje lana.
Po značaju je bil razburljiv in norčav. Zato je bila njegova mladost dokaj neurejena in neresna. Niso znani razlogi in nagibi, zakaj se je spreobrnil. Bil je poročen, obrtnik po poklicu in dejaven v dobrodelnosti. Predstavlja zgled laiške svetosti v Italiji 13. stoletja, ki jo je navdihovala frančiškanska duhovnost. Z ženo sta se odločila za deviško življenje.
Življenjepis poroča, da je bil kot obrtnik zelo pošten, da je svoje izdelke prodajal po pravšnji ceni in s tem delal hudo konkurenco drugim obrtnikom. Zato je hodil na trg šele po sončnem zahodu, ko so bili prodajalci raznega blaga že maloštevilni.
Kot član tretjega reda sv. Frančiška se je zavzeto udeleževal bogoslužja in veliko molil. Skrbel je tudi za reveže in bolnike. Ko je prodal svoje imetje, se je naselil v skromnem stanovanju blizu mestnih vrat. Zavzeto krščansko pričevanje mu je pridobilo srca meščanov, zato so mu zaupali pomembne naloge na področju zakonitosti, javne dobrodelnosti in komunalnih prispevkov za različne bogoslužne namene.
Ob Petru se je zbral krog enako mislečih trgovcev, obrtnikov, pravnikov, ki so pobirali miloščino in jo potem razdeljevali bolnikom in
siromašnim. Njegovo molitveno življenje so spremljali tudi mistični pojavi. Zelo je častil božjo Mater in po takratni navadi sodeloval v številnih romanjih v Rim, Piso, Assisi, La Verno. Proti koncu življenja je po hudi bolezni dobil dovoljenje, da se je smel naseliti v frančiškanskem samostanu, kjer je veliko noči prebil v molitvi.
Dali so mu tudi pridevek Molčeči. Imel je dar, da je govoril le o stvareh, pri katerih je poznal vzrok. Znal je tudi brati misli srca. Sienski
frančiškani so mu zato radi pošiljali novince, ki so preživljali dvome in skušnjave, da bi jim pomagal, kako priti do spoznanja o lastni poklicanosti.
Po smrti so ga kot svetnika častili Sienčani in frančiškani. Rimska kongregacija za obrede je to dovolila leta 1802. V frančiškanskem martirologiju je kot dan njegove smrti omenjen 4. december. Slikajo ga kot moža s prstom na ustih, kar naj bi pomenilo, da je govoril šele potem, ko je neko zadevo spoznal.
Vir