5.julij
Atanazij Atoški - redovnik
Ciril in Metod - slovanska apostola, sozavetnika Evrope
Glavna zavetnika ljubljanske nadškofije in drugotna zavetnika mariborske škofije ter zavetnika proti neurju.
Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Cirila; Metod, Metodij, Metodija, Metoda
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji jima je posvečeno šest cerkva.
Imenujemo ju slovanska apostola. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Ciril se je rodil leta 826. Bil je bistre glave in resen mladenič, zato so mu rekli modrijan (filozof). Po
očetovi smrti ga je vzel k sebi v Carigrad očetov prijatelj Teoktist, kjer je obiskoval dvorno visoko šolo. Tu so mu ponujali imenitne službe. Odklonil jih je, postal duhovnik in šel k bratu Metodu v samostan na gori Olimpu v Mali Aziji.
Okrog leta 860 je poslal cesar Mihael III. oba brata v južno Rusijo k Hazarom, ki so jih hoteli Judje in mohamedanci pridobiti za svojo vero. Poslanstvo jima je uspelo. Tu sta našla tudi kosti papeža sv. Klementa, ki je na Krimu okoli leta 100 umrl v pregnanstvu.
Takrat je moravski knez Rastislav poslal v Carigrad k cesarju Mihaelu poslance, naj mu pošlje misijonarjev, veščih slovanskega jezika. Cesar je poslal Cirila in Metoda. Ciril je izumil slovanske črke, glagolico; prevedla sta Sveto pismo in obredne knjige v slovanski jezik, s seboj vzela relikvije sv. Klementa in z veseljem odšla na pot kot navadna misijonarja. Po treh letih sta odšla v Rim, kamor ju je klical papež Nikolaj I. S seboj sta nesla relikvije sv. Klementa. Potovala sta skozi naše kraje. Spotoma sta se ustavila pri panonskih Slovencih in njihovem knezu Koclju. V Rimu sta bila zelo slovesno sprejeta. Papež je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige in jih položil na oltar v baziliki Marije Snežne. Ciril je v Rimu 14. februarja 869 umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klementa.
Metod se je z novoposvečenimi duhovniki vrnil v Panonijo, uredil s Kocljem cerkvene zadeve in se spet vrnil v Rim. Papež ga je posvetil v
nadškofa in poslal nazaj na Moravsko. Tam je moral od nemških škofov marsikaj pretrpeti, tudi ječo. Papež Janez VIII. je ukazal škofom, da so ga izpustili. Kaznoval jih je s tem, da jim je prepovedal opravljati škofovsko službo. Očital jim je tudi, da je njihovo ravnanje zoper Metoda »presegalo predrzno trinoško besnost in zverinsko divjost«.
Rovarjenja zoper Metoda z izpustitvijo ni bilo konec. Moral je še enkrat oditi v Rim; tam je sijajno dokazal svojo pravovernost in se potem spet vrnil na Moravsko. Dopolnil je še prevod svetih knjig in ko si je določil za naslednika Gorazda, je na rokah svojih učencev umrl 6. aprila 885 na Velehradu.
Papež Janez Pavel II. je bil velik častilec svetih slovanskih apostolov. Zadnjega decembra 1980 je sveta brata Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope skupaj z zavetnikom sv. Benediktom.
Godujeta 5. julija. V vesoljni Cerkvi imata god 14. februarja.
Vir
Anton Zaccaria - duhovnik
Zavetnik domačih živali.
Imena: Anton, Antal, Ante, Anti, Anto, Antun, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonino, Tunek, Nino, Ninko; Antonija
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 59 cerkva posvečenih svetemu Antonu.
Rodil se je leta 1502 v bogati patricijski družini v Cremoni. Študiral je zdravstvo in dosegel doktorat, pa vendar kljub bogastvu in izobrazbi ostal osebno preprost in globoko pobožen. Odpovedal se je bogati dediščini, živel v uboštvu in že v mladosti napravil zaobljubo čistosti. Pozneje je postal duhovnik in vse svoje življenje posvetil gibanju za poglobitev duhovnega življenja. Poudarjal je zlasti uboštvo s prezirom posvetnih stvari, oznanjal ljubezen do Križanega, si prizadeval za slovesno češčenje svetega Rešnjega telesa. Zgledoval se je po apostolu Pavlu, zato se je tudi red, ki ga je ustanovil, imenoval »Regularni kleriki svetega Pavla«, pozneje so jim rekli barbaniti. Glavni namen reda je bil z lastnim zgledom nravno dvigniti in prenoviti duhovščino in ljudstvo. Iz gibanja, ki je zajelo severno Italijo, se je razvila vrsta še danes živih pobožnosti in običajev: štirideseturno češčenje Najsvetejšega zvonjenje vsak petek ob treh popoldan v spomin Kristusove smrti; duhovne vaje za duhovnike in laike; pogosto prejemanje svetega obhajila; ljudske pridige … Njegove reforme je nadaljeval zlasti Karel Boromejski.
»… živeti pravo duhovno življenje pomeni imeti svoje oči ves čas uprte v Boga, po ničemer drugem ne hrepeneti kot samo po Bogu, ne imeti v mislih nič drugega kot Boga in začenjati vsak, tudi najmanjši opravek v Gospodovem imenu in ga njemu tudi posvetiti.«
»Posvetiti samega sebe pomeni ljubiti Boga nad vse stvari in zaradi Njega ljubiti vse drugo. Pomeni v Njem ljubiti svoje prijatelje in zaradi Njega ljubiti svoje sovražnike.«
»Nadvse dragocena je čista ljubezen; krepost brez ljubezni pa ni vredna ničesar.«
»… v človeški moči ni samo izbirati zlo ali dobro, pač pa - kar je še veliko več - spreminjati zlo v nekaj uporabnega in koristnega zase.«
»Človek … je bil ustvarjen in postavljen na ta svet predvsem in izključno zato, da bi dosegel Boga; ostalo stvarstvo pa naj bi mu pomagalo ta cilj doseči.«
»… dobri križani Gospod mi bo povrnil duhovno luč in gorečnost, ki me ohranja pri duhovnem življenju.«
»Zelo si želim, da bi postal velik svetnik, saj si za dosego tega cilja dobro opremljen, samo če si to želiš.«
»Naj te Kristus posveti!«
»Zadostuje - rekel bi, da več kot zadostuje - da sledimo poti križa.«
»Tisti, ki nam nasprotujejo, pripravljajo sebi hudo, nam pa dobro, saj nam množijo plačilo v nebesih, nase pa kličejo božjo jezo; zato jih moramo bolj pomilovati in ljubiti kot pa obsojati ali celo sovražiti … Bog je po svojem usmiljenju nas nevredne izbral iz sveta, da bi mu služili in vedno bolj napredovali v kreposti ter obrodili obilo sadov v ljubezni in potrpljenju, da se ne bi hvalili samo v upanju na prihodnjo slavo božjih otrok, temveč tudi v stiskah.« (iz njegovih pridig in pisem)
Goduje 5. julija.
Vir
Korejski mučenci
Korejsko odposlanstvo, ki je vsako leto prihajalo iz Seula v Peking, da je plačalo davek, je leta 1777 prineslo nekaj katoliških spisov s Kitajskega. V njih so bile opisane temeljne krščanske resnice. Nekateri korejski učenjaki so te resnice preučili in sklenili, da bodo po njih živeli. Leta 1783 se je Korejec Ri-Seung-Huni dal krstiti na ime Peter in se kot apostol vrnil v domovino. V nekaj letih je skupina, ki jo je skupaj s prijatelji pridobil za Kristusa, narasla na 4000. Kmalu pa je bila njihova vera postavljena na hudo preizkušnjo. Dva izmed najuglednejših kristjanov sta namreč ob materini smrti sežgala družinsko tablo prednikov. Pod obtožbo, da prezirata domače navade in spolnjujeta tuje nauke, sta bila obsojena na smrt in obglavljena.
To sta bila Pavel Yn in Jakob Kuan, ki sta kot prva mučenca z lastno krvjo posvetila tla domače zemlje. V naslednjih desetletjih so se vrstila nova preganjanja. Tako je leta 1831 umrl mučeniške smrti Lovrenc Imbert, ki je kot prvi škof dobil dovoljenje, da se naseli na Koreji. Prav tako je moral leta 1846 dati življenje za Kristusa prvi korejski duhovnik Andrej Kim. Deset let kasneje je izbruhnil vihar novega preganjanja. Umorili so dva škofa, sedem izmed desetih misijonarjev in 10.000 izmed 18.000 katoličanov.
Kljub preganjanju je Cerkev rasla. Ko je v letih 1886/87 korejska vlada sklenila pogodbe z zahodnimi silami, je bil kristjanom zagotovljen mir.
Devetinsedemdeset izmed mnogih korejskih mučencev je papež Pij XI. 5. julija 1925 razglasil za blažene. Na ta dan se jih spominjamo.
Vir