5.avgust
Marija Snežna
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij
Ta praznik obhajamo v spomin, ko je bila v Rimu posvečena največja Marijina cerkev na svetu, Marija Velika. Imenuje se tudi Marija pri jaslicah, ker naj bi kapela v njej predstavljala po svoji ureditvi in po relikvijah, ki jih je hranila, betlehemsko votlino. Ime Marija Snežna pa naj bi dobila po naslednji legendi.
Za vladanja papeža Liberija (352-366) je živel v Rimu plemenit in pobožen meščan Janez. Ker mu Bog ni dal otrok, sta s pobožno ženo vse bogastvo zaobljubila preblaženi Devici. Prosila sta jo, naj jima razodene, za katero delo oz. namene naj bi obrnila svoje imetje. In res 5. avgusta, ko je v Rimu huda vročina, je Marija v sanjah naročila Janezu in njegovi ženi, naj njej na čast sezidata cerkev na tistem kraju, ki ga bo zjutraj pokrival sneg. In glej, ponoči je zapadel sneg na griču Eskvilinu.
Janez je sporočil Marijino naročilo papežu Liberiju. Ta pa je povedal Janezu, da je Marija prav isto željo razodela tudi njemu. V slovesnem sprevodu je šel papež na hrib, ki je bil zasnežen, in določil prostor za novo cerkev. Tako je Marija dedovala Janezovo bogastvo.
Papež Sikst III. je dal v spomin na slavni vesoljni cerkveni zbor v Efezu leta 431 cerkev Marije Velike okrasiti z mozaiki, ki poudarjajo versko resnico, da je Marija res prava božja Mati. To resnico je tajil carigrajski patriarh Nestorij in je bil na efeškem cerkvenem zboru obsojen. Slike so se ohranila do danes. Poleg jaslic časte v cerkvi še prastaro podobo božje Matere, o kateri pravijo, da jo je naslikal sam evangelist Luka.
Slovanom pa je ta cerkev še posebno drag spomin. Ko je leta 868 papež Hadrijan II. potrdil slovansko bogoslužje, je položil slovanske
bogoslužne knjige v tej cerkvi na oltar. Verjetno je sv. Metod, ki ga je ta papež posvetil v mašnika, prav v tej cerkvi pel novo mašo.
Vir
Ožbolt - kralj
Imena: Ožbolt
Ime Ožbolt tudi Ožbalt izhaja iz nemškega imena Oswald, to pa je zloženka iz anglosaksonske besedice ôs »Bog« in starovisokonemškega waltan »vladati«.
Rodil se je leta 605 v Northumbriji ob škotski meji,
umrl pa 5. avgusta 642 v bitki pri Maserfieldu.
Družina: Njegov oče je bil angleški kralj Etelfrid, imel je več bratov in sestro sv. Ebo, opatinjo v samostanu Coldingham. Poročil se je s hčerko kralja Wessexa.
Zavetnik angleških kraljev, kantona in mesta Zug v Švici; križarjev, koscev, živine; proti kugi; veljal je za zavetnika v morskih nevarnostih, priporočali so se mu za letino, živino in vreme.
Zasluga škotskih menihov, ki so kot misijonarji širili krščanstvo po evropskih deželah (Nemčija, Francija, Italija), je, da je sveti Ožbolt, njihov vzornik in priprošnjik, postal češčen in priljubljen v mnogih krajih, tudi pri nas. Vzgojen je bil še v poganstvu, oče mu je kmalu umrl, sam pa je z brati moral bežati na Škotsko. Zatočišče je našel pri menihih na otoku Iona, ki so ga navdušili za krščanstvo. Prejel je krst in si, ko je premagal osvajalce ter spet zavladal v domačem kraljestvu, zelo prizadeval za širjenje in utrjevanje krščanstva v domovini. K sebi je poklical meniha Aidana, ki je s skoraj dvajsetletnim misijonskim delom spreobrnil vse kraljestvo. Ožbolt je bil moder vladar, s svojim zglednim življenjem,
poštenostjo in dobrodelnostjo si je pridobil velik ugled tudi med sosednjimi kralji. Dal je zgraditi veliko cerkva, samostanov, šol in sirotišnic.
Leta 635 je ustanovil samostan Lindisfarne na otoku Holy, ki je postal središče misijonske dejavnosti v Angliji. Umrl je mlad, star komaj 38 let, v bitki s poganskim kraljem Pendo iz Mercie. Ta ga je v svojem besu in protikrščanskem gnevu dal mučiti, mu odsekati glavo in obe roki ter vse dal natakniti na kol. Krščanski vojaki so kasneje njegovo truplo s častmi pokopali v samostanski cerkvi v Bardneyu, kjer so se na njegovem grobu takoj začeli dogajati čudeži, zlasti ozdravljenja.
Upodobitve: Upodobljen je v kraljevskih oblačilih s krono in žezlom ter mučeniško palmo, pogosto s posodo, iz katere je revežem delil darove. Večkrat ima ob sebi krokarja s prstanom ali pismom v kljunu, redkeje goloba ali jelena. Lahko je upodobljen tudi kot vojak.
Zgodba: Nekoč je imel Ožbolt za veliko noč v gosteh škofa Aidana in še nekaj drugih odličnikov. Sredi obeda pa se usuje v grad truma sestradanih ubožcev in prosi miloščine. Ožbolt je takoj dal razdeliti vse jedi s kraljevske mize; razdrobil je veliko srebrno skledo in berače obdaril s srebrom. Ko je škof Aidan to videl, ga je ves ginjen prijel za desnico in vzkliknil: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« Njegova prerokba se je kasneje uresničila.
Pregovori: Če o sv. Ožbaltu dežuje, še dolgo ni lepega vremena. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa.
Goduje 5. avgusta.
Vir