6. februar
Pavel Miki in japonski mučenci
Papež Pij IX. je 8. junija 1862 oznanil v cerkvi sv. Petra: »Ker je teh šestindvajset japonskih mučencev dalo življenje za sveto vero, jih bomo danes razglasili za svetnike. Verniki vseh dežel naj jih kličejo v priprošnjah in jih časte. 6. februarja pa naj se obhaja njihov spominski dan.« Med temi mučenci so bili trije jezuiti, vsi rojeni Japonci: Pavel Miki, Janez Soan in Jakob Kisai. Frančiškanov je bilo šest, vsi so bili po rodu
Španci. Drugi so bili rojeni Japonci in so bili frančiškanski tretjeredniki. Trije so bili še mladostniki, vsi ostali odrasli možje, med njimi dva katehista.
Vpliv junaške smrti prvih mučencev leta 1597 je bil zelo velik. Misijon, ki ga je s svojim prihodom leta 1549 začel na teh otokih sv. Frančišek Ksaver, se je začel zelo dobro razvijati, tako da so v deželo vzhajajočega sonca lahko prišli še novi misijonarji, toda med letoma 1617 in 1632 se je obnovilo načrtno iztrebljanje kristjanov. Povzročili so ga japonski strah pred vdorom Špancev in Portugalcev, hujskanje Holandcev, a tudi nemodro nastopanje zlasti španskih misijonarjev. Mnogo žrtev za vero dozdaj še niso mogli natančno dognati, bilo jih je nedvomno več sto.
Papež Pij IX. je leta 1867 razglasil za blažene še 204 novih japonskih mučencev. Ko so se leta 1637 preostali kristjani še uprli, jih je državna oblast za javnost povsem iztrebila. Bilo je sicer precej odpadnikov, čudovito pa se je krščanstvo marsikje brez duhovnikov ohranilo v vsej čistosti. Posamezni misijonarji so spet prodrli na Japonsko v 19. stoletju, zadnje ovire za prestop v krščanstvo pa so uradno prenehale leta 1899.
Spominjamo se jih 6. februarja.
Vir
Amand, škof
Zavetnik samostana Elnon pri Tournaiju, ki je dobil po njem ime (St. Amand)
Imena: Amand, Amando, Ljubo, Amanda, ...
Češčenje tega svetnika je Slovencem priporočal škof Slomšek, saj je bil Amand prvi zgodovinsko znani apostol Slovencev. Doma je bil iz francoske pokrajine Akvitanije. Skrivaj je zapustil starše in odšel k benediktincem, toda kmalu je prišel za njim oče in mu prigovarjal, naj se vrne. Ko ni šlo zlepa, mu je zagrozil, da ga bo razdedinil, če takoj ne zapusti samostana. Amand mu je navdušeno odvrnil: »Moja dediščina je Kristus, druge si ne želim. Samo to mi dovoli, da smem služiti Kristusu!«
Pozneje je z opatovim dovoljenjem živel petnajst let kot samotar v celici tik cerkve ob kruhu in vodi. Poromal je na grob apostola Petra, iz Rima pa je šel v misijone najprej k Frankom in Frizom, od tam pa za vlade kralja Sama h koroškim Slovencem. Upal je, da bo morda pri njih dosegel mučeniški venec. Slovenci pa tiste čase še niso bili dovzetni za krščanstvo. Moralo je preteči več ko sto let, preden se je začelo krščanstvo uspešno širiti med njimi. Amand se je mudil na Koroškem okrog leta 630, prvi krščanski knez Gorazd pa je zasedel prestol koroških vojvod leta 750.
Ko je Amand videl, da pri Slovencih kaj prida ne doseže, se je vrnil k Frankom, kjer je moral marsikaj pretrpeti. Prešuštni kralj Dagobert ga je celo izgnal iz svojega kraljestva, vendar ga je skesan kmalu spet poklical nazaj in ga imenoval za škofa. A sveti škof se je škofiji kmalu odpovedal, šel spet misijonarit med Frize in pozneje na Špansko, dokler se ni star in utrujen umaknil v svoj samostan Elnon pri Tournaiju, ki je nato dobil po njem ime (St. Amand). Tu je umrl 6. februarja 676. Ta dan tudi goduje.
Vir