6.junij
Bertrand Oglejski - škof
Gilbert - opat
Aleksander iz Fiesole - škof
Imena: Aleksander, Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
O škofu Aleksandru iz Fiesole (mesta v srednji Italiji blizu Firenc) nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Po legendi naj bi se rodil v
plemiški družini. Škof Leto naj bi ga imenoval za arhidiakona. Ko je ta umrl, so ga poklicali za njegovega naslednika. Zanesljiv datum njegove izvolitve ni znan, vsekakor pa zgodovinarji na splošno mislijo, da je vodil škofijo v tistem času, ko je bil rimsko-nemški cesar Lotar (823-840).
Obstaja tudi domneva, da je Aleksander živel že v 6. stoletju, vendar nima zgodovinske podlage.
V svetnikovem življenjepisu beremo, da se je Aleksander odločil za pot v mesto Pavia, kjer se je želel srečati s cesarjem Lotarjem in ga prositi za pomoč, ker so se domači fevdalci krivično polastili cerkvenega premoženja.
Leta 826 je moral biti Aleksander že med pokojnimi, ker se tedaj omenja Grausoft kot njegov naslednik na škofovskem sedežu v Fiesoli. Zgodovina poroča, da je cesar Lotar škofa Aleksandra prijazno sprejel ter njemu in njegovim naslednikom potrdil nesporno pravico do ukradenega cerkvenega premoženja. Še več. Dodal mu je še nove posesti, med njimi tudi grad Monteloro v bližini mesta.
Ko se je vračal od cesarja, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Blizu Bologne so ga čakali fiesolski plemiči s pretvezo, da bodo pomagali njemu in njegovem spremstvu prebroditi reko Reno. Toda sredi vožnje so ga vrgli v reko in Aleksander je utonil.
Spremljevalci so njegovo truplo potegnili iz vode in ga prenesli v Fiesolo, da bi ga pokopali v stolnici, ki je tedaj stala zunaj mesta. Toda po nekem čudežnem dogodku so ta namen opustili in 6. junija pokopali Aleksandra v mestni cerkvi sv. Petra v Jeruzalemu, ki so jo pozneje posvetili njemu. Leta 1580 je njegov daljni naslednik škof Francesco Cattani (avtor obširne zbirke o zgodovini fiesolskih škofov) dal pokopati njegove zemeljske ostanke v sedanji stolnici, v marmornem sarkofagu.
Meščani mesta Fiesola častijo sv. Aleksandra kot svojega zavetnika. V življenjepisih ga predstavljajo kot škofa mučenca. V stolnici je
mogoče še danes videti, kako ga je kot škofa starčka pred več kot petsto leti naslikal Bicci di Lorenzo.
Vir
Norbert - škof
Norbert je bil sprva subdiakon, po nesreči, ko ga je zadela strela, pa se je dal posvetiti v duhovnika. Kot potujoči pridigar je hodil po deželi in oznanjal božjo besedo. Leta 1118 je razdal svoje premoženje in se podal v južno Francijo, kjer je od papeža Gelazija II. dobil dovoljenje, da deluje kot pridigar. Ustanovil je red, katerega člani se imenujejo norbertinci. Skupnosti je dal redovno vodilo sv. Avguština. Premonstratenci so hoteli s spokorniškim duhom obnoviti meniški ideal Cerkve. S posvetitvijo lastne osebe so skušali doseči posvetitev vse okolice.
Umrl je leta 1134, ze leta 1128 pa je vodstvo svojega reda prepustil prijatelju Hugu. Upodobljen je v premonstratenškem oblačilu ali v nadškofovski obleki. Pogosto ima pri sebi kelih ali monštranco, večkrat pa mu pri nogah leži hudič.
Vir