6.oktober
Bruno - redovnik
Rodil se je leta 1032 v Kölnu, postal duhovnik in bil nekaj časa predstojnik visoke šole v Reimsu. Tu je zaslovel kot odličen predavatelj, obenem pa se ves čas boril proti simoniji (kupovanje cerkvenih služb in časti). To mu je nakopalo veliko sovraštva, papež pa ga je pri tem ves čas podpiral. Do škofovske časti mu ni bilo, želel si je samote, zato je leta 1080 vstopil k benediktincem v samostan Molesme. Ker pa se mu je zdelo življenje v njem premalo strogo, je kmalu s peščico privržencev v pečinah Chartreuse blizu Grenobla ustanovil naselbino samotarjev. Imeli so vsak svojo
kočo in se trikrat na dan zbirali v cerkvi pri korni molitvi. Ob nedeljah in praznikih je bil skupen obed, razvedrilo, sprehod in pogovor, sicer pa so živeli v popolnem molku. V svojih celicah so preživljali dneve v molitvi, študiju in ročnem delu; mesa niso uživali. Red se je ohranil do danes. S tem je sveti Bruno benediktinsko pravilo zelo poostril in ga približal idealu vzhodnega meništva: močna kontemplacija, samota, molk, zbranost, obvladovanje samega sebe in mrtvičenje.
»Trdno verujem v Očeta in v Sina in v Svetega Duha: v nerojenega Očeta, v edinorojenega Sina, v Svetega Duha, ki izhaja iz obeh. Verujem, da so te tri osebe en sam Bog … Verujem v zakramente, v katere veruje in jih časti katoliška Cerkev, posebno še, da je to, kar je posvečeno na oltarju, resnično telo in resnična kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ju sprejemamo tudi v odpuščanje naših grehov in v upanje na večno življenje …« (del Brunove veroizpovedi pred smrtjo)
»Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši … Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda, blagor
človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa …
»Modrijan brez primere; luč v vseh vedah; globok studenec modrosti; vzor resnične pravičnosti, znanosti in modrosti …« Tako so imenovali svetega Bruna njegovi sodobniki.
Sveti Bruno, ustanovitelj kartuzijanov, goduje 6. oktobra
Vir
Marija Frančiška
Imena: Marija Frančiška, Marija, Frančiška, ...
Rodila se je v Neaplju leta 1715. Pri krstu je dobila ime Ana Marija Nikoleta, Marija Frančiška pa je njeno redovno ime. Šestnajstletna je postala tretjerednica alkantarincev, zelo stroge veje frančiškanske redovne družine, ki jo je ustanovil sv. Peter Alkantarski. Že kot štiriletna deklica je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in bila s srcem pri Bogu.
Oče jo je hudo pretepel, ko se mu je uprla in se ni hotela poročiti s premožnim fantom. Njen spovednik je končno očeta prepričal, da je hčerki dovolil vstopiti v tretji red alkantarink, vendar je ostala doma in delala v njegovem podjetju. Čeprav je bilo v Neaplju znano njeno svetniško
življenje, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, temveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva. Celo njena birmanska botra jo je pri duhovnem sodišču tožila, češ da je čarovnica, vendar je Marija Frančiška preskušnjo dobro prestala. Neki duhovnik je s prisego potrdil znamenja Kristusovih ran na njej.
Leta 1749 ji je umrla mati. Ko zaradi surovosti najbližjih sorodnikov ni mogla več vzdržati doma, se je zatekla k nekemu trgovcu, kjer si je služila kruh z delom v gospodinjstvu in vzgojo otrok. Tudi tu je doživljala krivice in gorje. Gospodinja je poneverila možev denar, potem pa njo tožila na sodišču. Bila je oproščena. Zadnjih osemintrideset let je prebila kot gospodinja pri nekem duhovniku. Ko ji je umiral oče, je prosila Boga, da bi smela zanj trpeti smrtni strah. Bog jo je uslišal. O takih mističnih nadomeščanjih v njenem življenju je ohranjeno več poročil. Tako je tudi prosila Boga, da bi smela namesto očeta prenašati trpljenje vic. Zelo veliko je molila za rajne. Večkrat je bilo videti, kot da ima zveze z onstranstvom in da živi, kakor da je doma v tem nadčutnem območju. Imela je tudi dar prerokovanja. V gradivu za razglasitev za svetnico je veliko dokazanih
čudežev zlasti v službi ljubezni do bližnjega. Umrla je 6. oktobra 1791 v Neaplju, za svetnico jo je leta 1867 razglasil papež Pij IX.
Goduje 6. oktobra.
Vir