7. januar
Rafaela Marija Porras - tretjerednica
Lucijan (Zorislav) - mučenec
Valentin - škof
Rajmund Penjafortski - duhovnik
Zavetnik Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; priprošnjik proti kugi.
Atributi: vitez ali menih s kladivom ali z zidarsko žlico
Imena: Rajmond, Rajko, Rajmi, Rajmek, Rajmunda, Ramona
Po rodu je bil Španec, postal doktor in profesor cerkvenega prava na univerzi v Bologni, pozneje prošt in generalni vikar v Barceloni.
Petinštirideset let star je odložil vse časti in stopil v red, ki ga je malo prej ustanovil sv. Dominik. In ni ga bilo niti med mladimi novinci
ponižnejšega od slavnega Rajmunda.
S sv. Petrom Nolaskom in kraljem Jakobom je ustanovil red blažene Device Marije usmiljenja za odkup jetnikov iz mohamedanske sužnosti.
Redu je napisal ustrezna redovna pravila in Nolaska, prvega vrhovnega predstojnika, sam slovesno umestil v službo. Papež Gregor IX. ga je poklical v Rim in mu zaupal težavno nalogo, naj zbere in uredi razne cerkvene zakone, raztresene po zapiskih različnih cerkvenih zborov in
papeških pismih. Tako je v treh letih sestavil prvi cerkveni zakonik. V Rimu je bil tudi spovednik samega papeža. Zaradi bolehnosti pa se je vrnil spet v Barcelono.
Z veseljem je uporabil večje priložnosti, da se je v miru več pogovarjal s svojim Bogom, ker ga niso več težila tolikšna zunanja opravila. Miru pa ni mogel dolgo uživati. Leta 1238 se je zbral v Bologni generalni kapitelj dominikanskega reda in za novega generala reda so izvolili Rajmunda.
Ponižni duhovnik se je branil odgovornega vodstva. Ko so ga pa odposlanci generalnega zbora opozorili, da je soglasna izvolitev gotovo božja volja, se je uklonil. Toda to službo je opravljal samo dve leti. Kot pravnik je izpopolnil pravila svojega reda in vnesel tudi določbo, da se more general iz tehtnih razlogov službi odpovedati. Sam je bil prvi, ki je to storil.
Rajmund se je olajšan vrnil v Barcelono in zdaj svojo pozornost posvetil kristjanom pod oblastjo muslimanov v španski Granadi in v severni Afriki. Pozval je misijonarje, naj se zavzamejo za krščanske vojake najemnike, ki so bili v službi mohamedanskih oblasti, dalje za krščanske sužnje in za vse, ki so opešali v veri. Duševna ubranost in stalna odpoved sta mu podaljšali življenje. Umrl je leta 1279, star skoraj sto let.
Goduje 7. januarja.
Vir
Sveti Karel iz Sezze, frančiškanski brat, mistik
Rodil se je 22. oktobra 1613 pobožnim staršem v preprosti kmečki družini. Njegovo duhovno pot je zaznamovala predvsem ljubezen do križanega Jezusa in pobožnost do Matere Marije. Leta 1635 je kot brat vstopil v frančiškanski red in deloval po različnih samostanih po Italiji, povsod v globoki ponižnosti in vdanosti Bogu in predstojnikom. Skrbel je predvsem za reveže, bolnike in umirajoče. Oktobra leta 1638 je nekega jutra, ko je sodeloval pri sveti maši, med povzdigovanjem svetleč žarek s hostije zadel njegovo srce in povzročil globoko rano. Bil je to znak posebne božje ljubezni, ki ga je brat Karel pozneje takole opisal: »Bil sem sredi med dvema skrajnostima: čutil sem tako bolečino, kakor tudi prijetno milino, bilo mi je, kakor da bi duša želela poleteti iz telesa. Z lahkoto sem prenašal vsakršno nadlogo in trpljenje.« Še ko je živel, je Bog po njem storil veliko
čudežev ozdravljenja in pomnožitve hrane. Umrl je izmučen od bolezni 6. januarja 1670. Na mestu, kjer je Bog z žarkom ljubezni prebodel njegovo srce, se je po smrti pojavilo znamenje v obliki križa. Čeprav je imel zelo skromno izobrazbo, je napisal več del, med njimi tudi: Traktat o treh poteh, Notranja pot duše, Veličina božjega usmiljenja.
»O vzvišeni Gospod Bog, reven hlapec sem in nimam ničesar, da bi se oddolžil tebi, ki si moj gospodar. Glej, Gospod, ubogi Lazar sem, poln slabosti in revščine, ki jo prinaša s seboj nižji del človeške narave, in tako ubog, da ne najdem v sebi nobene kreposti, ki naj bi ti bila v veselje; pač pa zelo hrepenim, da bi te ljubil … Daj mi, moj Bog, bogastvo svoje milosti, obogati me z njo in daj, da ti bom mogel darovati vsa krepostna dejanja, ki jih tvoja milost izvršuje v meni: kesanje, ker sem te žalil, sklep, da te ne bom več žalil, stanovitno voljo, da te bom posnemal v življenju in smrti, v veselju in trpljenju; in slednjič vdanost v božjo voljo v vseh rečeh, da bom v vsem, kar se mi zgodi, ali je duši prijetno ali neprijetno, vedno ponavljal: zgodi se tvoja sveta volja v nebesih in na zemlji.«
»O preljubeznivi Gospod in edino bogastvo moje duše, čeprav ne čutim več tvoje prijetne ljubezni, te hočem bolj vroče in skrbneje ljubiti.
Vrni mi, premilostljivi Gospod, tisto veselje in radost, ki sem ga čutil, ko si tako božansko vlekel k sebi mojo dušo na morju tvoje usmiljene ljubezni … Toda če veš, Gospod, da je zame primerno, da naj bom še naprej tako pust in suhoten v jami zatajevanja in odpovedi, kjer se duše tvojih
služabnikov s trpljenjem očiščujejo, da bi te mogle vedno bolj ljubiti, potem bodi po tvoji volji vselej in vekomaj.«
»Bog nam ne zapoveduje, da moramo živeti v spokorniški srajci in verigah ter z bičanjem kaznovati svoje meso; pač pa, da ga ljubimo nadvse in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Sveti Karel iz Sezze goduje 7. januarja.
Vir