7. december
Boecij - opat škotske, ustanovitelj samostana
Evtihijan - papež
Ambrož - škof, cerkveni učitelj
Zavetnik Milana in Bologne; čebelarjev in svečarjev; čebel; domačih živali
Atributi: panj, knjiga, pisalno pero, golob, bič, otrok v zibelki ali model cerkve, čebelarski klobuk
Imena: Ambrozij, Ambrož, Ambro,
Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Postal je sodniški namestnik čez več italijanskih pokrajin. Ko je odhajal v službo, mu je dejal cesarski namestnik: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«
Ko so v Milanu volili novega škofa, je prišel tudi Ambrož po službeni poti v cerkev, kjer so bile volitve.
Kar je zaklical neki deček: »Ambrozij - škof!« In zbrano ljudstvo je soglasno ponovilo za dečkom: »Ambrozij - škof!« Ambrož se je prestrašil, zbežal in se skrival, slednjič pa je le spoznal, da se je v tem razodela božja volja. Razdelil je svoj denar med reveže in se vdal. Kot škof je odločno nastopal zoper krivoverske arijance in je moral zategadelj veliko pretrpeti, zlasti od cesarjeve matere Justine.
Cesar Teodozij je bil dober mož, toda nagle jeze. Ob nekem uporu je dal v takšni jezi pomoriti v Solunu več tisoč ljudi brez posebne preiskave, krive in nedolžne. Ko je hotel cesar kmalu nato v cerkev, mu je škof zastavil pot in ga ni spustil noter, dokler ne opravi javne pokore za ta greh. Cesar se je izgovarjal, češ, saj je tudi David grešil. Škof mu je odvrnil: »Posnemal si Davida v grehu, posnemal ga boš še v pokori.« Cesar se je uklonil in se javno spokoril.
Najlepši sad Ambrozijevega truda je bila spreobrnitev sv. Avguština. Ta je najprej občudoval Ambroževe govorniške spretnosti, pozneje pa je ob njegovih besedah našel pot v krščanstvo in ga je on tudi krstil. Ambrož je zelo ljubil liturgijo. Bogoslužne obrede je opravljal pobožno in slovesno. V njegovih molitvah in spisih najdemo izjave, ki razodevajo ponižnost njegovega srca, spoštovanje vseh ljudi, tudi grešnikov. Bil je tudi goreč apostol socialne pravičnosti.
Umrl je leta 397, goduje pa 7. decembra.
Vir
Marija Jožefa - cerkvena učiteljica, redovna ustanoviteljica
Imena: Marija Jožefa, Maria Giuseppa, Marija, Marij, ...
Rodila se je v začeku prejšnjega stoletja kot otrok v skromni delavski družini v kraju Albissola Marina ob ligurski obali. Zgodaj je že zbirala okoli sebe deklice, z njimi molila, jim razlagala katekizem in brala iz svetih knjig. Z devetnajstimi leti je služila v družini Monleone Savoni. Imeli so jo radi in so ji celo obljubili, da bo njihova edina dedinja, če se odreče misli na samostan. Ona pa je imela eno samo željo: izogniti se grehu, koristiti bližnjemu in si prizadevati za svetništvo. Pogosto si je ponavljala geslo: Z roko biti pri delu, s srcem pri Bogu.
Savonskemu škofu je izjavila, da mu je na voljo za delo in skrb med žensko mladino. Benedikta Rosello (njeno krstno ime) je čedalje bolj mislila na samostansko živijenje in od te misli je ni mogla odvrniti nobena stvar. Ko je škof videl njeno dobro voljo in tudi sposobnosti, jo je opogumil in svetoval, naj poišče nekaj tovarišic, ki bi bile pripravljene sodelovati; obljubil je, da jim bo oskrbel hišo, v kateri bodo lahko začele delovati, in jim zagotovil javno podporo. Tako je prišlo leta 1837 do ustanovitve verske družbe »Hčera naše Gospe usmiljenja«. Ko se je ta razvila, jo je škof povzdignil v cerkveno bratovščino.
Že pred ustanovitvijo ni šlo brez bojev, težav, skrbi in grdih nasprotovanj, po škofovi smrti pa je upravitelj škofije sestram odrekel denarno podporo. Benedikta Rossello, ki si je kot redovnica privzela ime Marija Jožefa, je v stiski prosila Marijo in Jožefa: »Vidva plačajta dolgove za sirote, za katere skrbimo in jih vzgajamo, za bolnike, ki so prepuščeni naši skrbi, saj je vajin Sin tako zelo bogat!« Celo med ljudstvom se je širil glas, da sveta Marija in Jožef srednici Rossello ne odrečeta nobene prošnje.
Bog je blagoslovil njena prizadevanja in v štiridesetih letih, kar je vodila redovno ustanovo, je zraslo sedemdeset hiš, med njimi šole, sirotišnice, bolnišnice in zavetišča za ogrožena dekleta.
Zadnja leta je Marija Jožefa duševno in telesno zelo trpela. Mučili so jo strah, dvomi in občutek, da jo je Bog zapustil in zavrgel in da je ljudem le še v breme. Hudo bolna je vodila red z bolniške postelje. Do zadnjega trenutka življenja je uresničevala geslo, ki ga je dala svojemu redu. »Malo zase, mnogo za druge, vse pa za Boga!«
Umrla je 7. decembra leta 1880 in na ta dan praznujemo njen god. Za svetnico jo je razglasil papež Pij XII. 12. junija 1949.
Vir