11. februar
Cedmon - menih
Lurška Mati božja - svet. dan bolnikov
Na dan 11. februarja leta 1858, četrto leto potem, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, se je prikazala v skalnati votlini blizu francoskega mesta Lurda Devica Marija štirinajstletni Bernardki Soubirous. Marija je bila oblečena v belo, prepasana z modrim pasom in imela je zlato rožo ob nogah. Bernardka je videnje takole opisala: »Gospa je bila mlada in tako lepa, da nisem še nikdar videla kaj takšnega. Pogledala me je, se mi nasmehnila in mi pomignila, naj stopim bliže, kakor da mi je mati. Kakor iz navade sem vzela v roke rožni venec in pokleknila. Gospa mi je prikimala in tudi sama spustila med prste rožni venec, ki ga je nosila na desni roki.«
Bernardki se je Marija prikazala osemnajstkrat. Obljubila ji je, da jo bo osrečila, toda ne na tem svetu, temveč na onem. Učila jo je prav delati znamenje sv. križa, jo spodbujala, naj ima rada rožni venec, naj dela pokoro in moli za grešnike. Ukazala ji je tudi, naj poskrbi, da ji na tem kraju postavijo kapelo. Zdaj je v Lurdu najslavnejša Marijina božja pot, kjer se godijo čudeži ob čudodelnem studencu, ki je začel izvirati iz
čisto suhih tal pod Bernardkinimi prsti, še več pa ob procesiji s sv. Rešnjim telesom. Takrat kličejo bolniki mimoidočemu božjemu Zdravniku kot svoj čas v Sveti deželi: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!«
Ko je pri predzadnjem prikazanju Bernardka vprašala Gospo, kdo je - to vprašanje ji je tudi že prej večkrat zastavila - je slednjič na tretje
vprašanje Gospa sklenila roke, jih dvignila na prsi, se zazrla proti nebu, roke spet polagoma razklenila, se nagnila proti dekletu in odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.«
V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko pretrpeti zaradi ljudi, ki so jo hoteli, nekateri tudi s slabim namenom, natančno izpraševati o njenih videnjih. Ona je odgovarjala mirno in stvarno. Nikoli ni vzela nobenega denarja, ki so ji ga ponujali zanjo (bila je bolehna) in za njene domače, ki so živeli v revščini. Končno je odšla k redovnicam v Nevers in tam umrla 16. aprila 1879.
Lurške Matere božje se spominjamo 11. februarja.
Vir
Saturnin in Viktorija - mučenca
Imena: Saturnin; Vika, Viki, Vikica, Viktorina, Zmaga, Zmagoslava, ...
Rojena sta bila v 3. stoletju. Bila sta afriška mučenca iz leta 304. Saturnin je bil duhovnik v mestu Abitine. Skupaj z 48 kristjani so ga prijeli, ker so kljub prepovedi opravljali mašno daritev. Po izpovedi vere so ga obglavili. Viktorija pa je odklonila ženitev in se posvetila cerkveni službi. Med zaslišanjem jo je poskušal rešiti brat, Viktorija pa ga je zavrnila.
Godujeta 11. februarja.
Vir
Benedikt Anianski - menih
Imena: Benedikt, Beno, Benito, Beneto, Beni, Benedikta, ...
Današnjega svetnika štejemo med najpomembnejše sodelavce Karla Velikega in njegovega naslednika Ludvika Pobožnega. Pritiče pa mu naslov: prvi veliki oče meništva germanskega rodu.
V mladih letih ni kazal, da bo šel na pot meništva. Bil je sin dvornega velikaša Aigulfa, ki je bil vizigotskega rodu. Kazal je veliko bistrost, odlikoval ga je ljubezniv nastop. Prvi čas je kazalo, da po očetovem zgledu išče vojaško slavo. Doživel pa je duhovni pretres. Brat mu je padel v reko Ticino, Witiza (tako je bilo njegovo rojstno ime) ga je le s težavo rešil. Zdaj je dobil o vrednosti življenja drugačno sodbo in se odločil, da rajši stopi v službo nebeškega kralja.
Okoli leta 774 je stopil v benediktinski samostan v Dijonu in dobil ime Benedikt. Začel pa je vznemirjati sobrate, češ da so njihova pravila premalo zahtevna. Začel se je ravnati po veliko strožjih navodilih sv. Pahomija iz Egipta in sv. Bazilija iz Kapadokije. Toda ni šlo. Izkazalo se je, da ne more od menihov v francoskem podnebju terjati toliko kakor v toplejših krajih. Znova je preučil pravila sv. Benedikta iz Nursije (umrl leta 547) in ugotovil, da so do kraja premišljena, toplo človeška in skladna z evangelijem. Ta pravila je uveljavil v samostanu, ki ga je sezidal okoli leta 787 na svojem domačem posestvu blizu mesta Montpelliera v južni Franciji.
Ta samostan se je razvil v matično hišo vedno naraščajočega števila samostanskih ustanov. Ko je cesar Karel Veliki videl napredek benediktinskega reda, je Benedikta povabil na dvor in ga zaprosil za pomoč pri zatiranju krivoverstev. Ta mu je rad ustregel, toda v državni aparat se ni pustil vpreči. Pri cesarju je dosegel, da so smeli benediktinski menihi v Anianu sami voliti opata, ki je užival imuniteto. Na sinodi leta 813 v Aachnu pa je prodrl z načrtom, naj se po vseh cerkvah pri božji službi redno pridiguje, kar dotlej ni bilo ukazano.
Cesar Ludovik Pobožni je Benediktu še bolj zaupal. Imenoval ga je za generalnega opata benediktinskega reda za vso državo. Na cesarjevo
željo je ustanovil blizu Aachna nov, zgledni samostan, kjer je bila najvišja šola za menihe v državi. Prvo ime tega samostana je bilo Inden, pozneje pa je zaslovel pod imenom Kornelimünster. Posebej omenimo, da so ga stoletja obiskovali tudi slovenski romarji, ko so hodili v Köln in Aachen.
Leta 816 je povabil opate na sinodo v Inden. Tam so se posvetovali, katere razvade in pomanjkljivosti bi bilo treba odpraviti in katere nove uredbe uvesti. Sinodalne sklepe je cesar potrdil. Bendiktinski samostani so s tem dobili enotno vodstvo in nov apostolski zagon.
Benedikt je umrl 11. februarja leta 821.
Vir