11. oktober
Filip - diakon
Firmin - škof
Marija Torres, redovna ustanoviteljica
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, ...
Rodila se je leta 1826 v Madridu. Pri krstu so ji dali ime Manuela. Bila je zelo bistra, vendar skromna in ponižna. Mati je o njej večkrat dejala: »Ta otrok ni ustvarjen za ta svet.« Njena življenjska pot je bila zelo razgibana. Dominikanke so jo bile pripravljene sprejeti v svoj red, kadar bodo imele zanjo v samostanu prostor. Toda tega ni bilo. Marija je potrpežljivo, vdana v božjo voljo, čakala do svojega 25. leta. Takrat je zvedela, da namerava duhovnik don Miguel Martinez (servit) ustanoviti družbo sestra za nego bolnikov. Sprejel jo je med prvih sedem »ustanoviteljic« (po zgledu sedmih ustanoviteljev reda servitov), toda na koncu je ostala sama. Družba je počasi zaživela. Manuela se je odslej imenovala Marija Soledad (Samotna Marija).
Z novo družbo je bilo veliko težav. Vse je kazalo, da bo propadla, cerkvena oblast jo je že hotela razpustiti, toda prej je napravila zadnji poskus. Za duhovnega voditelja je imenovala p. Gabina Corteza, ki je Marijo Torres poklical nazaj v družbo, iz katere jo je prejšnji voditelj, naslednik don Miguela, oddaljil. Marija je postala prednica. Sestre je spodbujala, naj molijo, da bi se ustanova razširila po vsem svetu. To se je tudi zgodilo. Število hiš se je množilo, Marija je bila izvoljena za vrhovno predstojnico Marijinih služabnic za nego bolnikov po domovih. Prevzele so celo veliko kraljevsko bolnišnico v Madridu.
Rim je pravila družbe potrdil leta 1867. Po letu 1873 je bila kongregacija podrejena neposredno škofu. S ponižnostjo dekle in z dostojanstvom matere je Marija Soledad z besedo in zgledom kazala svojim sestram na vzor: naj imajo vedno pred očmi Marijo sedem žalosti, naj se od nje
učijo tihote in popolne vdanosti Bogu. Tako je rešeno ustanovo postavila na trdne temelje in ji čedalje bolj širila delovno področje. Sestre so poslali celo na Kubo.
Orbero, škof v Almeriji, je tedaj pooblastil prednico, da je smela v njegovi škofiji nabirati prostovoljne prispevke za graditev velikega noviciata v Madridu. Tako je prepotovala vasi in mesta škofije in nabirala darove. Dobrotniki so ji veliko dali, a še več je dala ona njim z nepozabnim zgledom ponižnosti ter potrpljenja in z izžarevanjem svojega bogoljubnega srca. V zadnjih letih življenja in delovanja so se množile hiše novega reda v Španiji in na Kubi. Ustanovila je več kot štirideset naselbin.
Umrla je 11. oktobra 1887. Svojim duhovnim hčeram je zapustila kratko oporoko v dveh besedah: Edinost in ljubezen. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. v svetem letu 1950.
Vir
Bruno Kölnski, škof
Imena: Bruno, Brunoslav, Bruna, ...
Nadškof Bruno I. je pokopan v koelnski opatiji svetega Pantaleona, ki jo je sam ustanovil sredi 10. stoletja.
Sin kralja Henrika I. in kraljice Matilde, je leta 940 komaj petnajstleten postal kancler na dvoru kralja Otona I., ki je bil njegov starejši brat. Leta 951 ga je Oton I. imenoval za višjega državnega kanclerja. Izobraževal je dvorne duhovnike in vodil več velikih opatij. Leta 953 je dobil sedež koelnskega nadškofa. Med svojim dvanajstletnim škofovanjem je skrbel za izobraževanje in moralo pri duhovščini in ljudeh. Ustanovil je tudi več samostanov cerkva.
Umrl je 11. oktobra 965 v Reimsu, med vračanjem z obiska v Franciji. Njegove kosti so iz Reimsa prenesli v Koeln. Bruno I. je na vseh upodobitvah prikazan v škofovskem mašnem plašču, ob sebi pa ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo in sulico z zastavo.
Vir