12.junij
Gašper Bertoni - duhovnik
Odulf - duhovnik
Eskil - mučenec
Imena: Eskil, Eskilo, Eski, Eskila, ...
Misijonar, škof in mučenec Eskil je bil rojen okoli leta 1020 v Angliji, umrl pa je okoli leta 1080 na Švedskem. Umrl je med opravljanjem misijonske dejavnosti, ko so ga kamenjali pogani. Na slikah je upodobljen kot škof s kamni, ki spominjajo na mučeniško smrt. Njegove posmrtne ostanke hranijo v švedskem mestu Eskilstuna, ki je dobilo ime po tem svetniku. Kip iz petnajstega stoletja v muzeju v Stockholmu ima na roki kamne, ležijo pa tudi na knjigi, ki jo drži v rokah.
Vir
Janez Fakundski - duhovnik
Rodil se je leta 1430 v mestecu San Facundo v severni Španiji. Pobožna starša sta bila dolgo let brez otrok, zato je bilo njegovo rojstvo zanju veliko veselje. Poslala sta ga v šolo v domačo benediktinsko opatijo. Po materini smrti se je oče drugič poročil. Da bi poskrbel za Janeza, mu je po takratni navadi poiskal duhovnijo z dobrimi dohodki, katero pa je zaradi Janezove mladoletnosti moral oskrbovati slabo plačan duhovnik namestnik. Janez pa je bil tako vesten, da se je duhovniji odpovedal. Potem je dobil službo na škofijskem dvoru v Burgosu in bil posvečen v duhovnika. Svojih novih dolžnosti pa ni jemal dovolj resno.
Ko je dobil dobrega spovednika, je temeljito spremenil svoje življenje. Odpovedal se je kanonikatu in župnijam, obdržal je samo kaplanijo. Poslej je živel spokorno, ubožno, veliko je molil, obiskoval bolnike in katehiziral. Bil je odličen pridigar in je s svojimi pridigami in z
zglednim življenjem spreobrnil veliko ljudi. Spoznal pa je, da nima dovolj teološke izobrazbe, zato je šel za štiri leta na vseučilišče v Salamanko. Devet let je bil pridigar pri cerkvi sv. Sebastijana. V mestu je bilo zaradi krvnega maščevanja veliko družin na smrt sprtih. Janez Fakundski jih je z dolgoletnim vztrajnim prizadevanjem spravil in mestu vrnil mir.
V hudi bolezni se je zaobljubil, da bo postal redovnik, če ga Bog ohrani pri življenju. Ko je okreval, je prosil za sprejem pri samotarjih (eremitih) sv. Avguština v Salamanki. Po obljubah je najprej prevzel vodstvo novincev, kmalu pa so ga bratje izvolili za priorja. Kot redovnik se je še bolj posvetil dušam. Nešteto ljudi je spravil na pravo pot v spovednici, z molitvijo, s pridigami in zlasti s svojim svetniškim življenjem. Bog mu je dal izredni dar, da je videl v dušo spovedancev in znal predramiti njihovo vest. Tudi najhujše zakrknjence je spravil z Bogom.
Vojvodo Garzia, kateremu je bilo mesto podložno, je s prižnice opomnil, naj lepše ravna s svojimi kmeti. Ko ga je ta užaljen opsoval, mu je Janez odgovoril: »Čemu naj hodim na prižnico, če ne zato, da poslušalcem povem resnico, ne pa da gladim njihove napake? Pridigar mora resnico oznanjati, četudi bi moral zanjo preliti kri.« Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. Še ko je živel, je delal čudeže, več mrtvih je obudil v življenje. - K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi in sovražnimi si ljudmi. Kot svojega zavetnika ga časte avguštinci ter mesto in
škofija Salamanka.
Vir
Pavla Frassinetti - redovnica
Imena: Pavla, Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavlina
Doma je bila v Genovi, kjer se je rodila leta 1809 v meščanski družini. Odraščala je ob dobri verski vzgoji in spoštovanju lepih običajev takratne italijanske meščanske družine. Določili so jo za poklic gospodinje, toda mlado dekle si je hkrati prizadevalo tudi za temeljitejšo izobrazbo zlasti na vzgojnem področju. Pod vplivom brata duhovnika Jožefa je v njej dozorel sklep, da se bo popolnoma posvetila Bogu.
Ko je zaman trkala na vrata več samostanov, je potem v bratovi župniji odprla »malo šolo ljubezni« za zapuščene deklice, da bi jih versko vzgajala in pripravila na praktično življenje. Pri tem delu se ji je pridružilo še več drugih deklet in kmalu je vzniknila misel, da bi ustanovile redovniško skupnost, v katero bi mogla vstopati dekleta brez dote.
Težav ni manjkalo. Toda ob pomoči brata in duhovnika don Luigija Sturla je Pavla sestavila osnutek pravil, ki velja za temeljni kamen
poznejšega Instituta sv. Doroteje. Čez nekaj let je domači škof pravila potrdil. V Liguriji se je nova skupnost začela lepo širiti.
Leta 1841 je šla Pavla z dvema sestrama v Rim, kjer jo je čakalo zelo trdo delo. V skrajnem uboštvu so se naselile v neki luknji nad hlevom grofa Torlonija in začele svoje delo »vzgoje za Boga«. Pavla je tudi tu vztrajala pri svoji prvotni zamisli in je kljub drugačnim navadam rimskih ženskih redov sprejemala v svojo skupnost najrevnejša dekleta (brez dote seveda), le da so bila »bogata v pravi poklicanosti«. Delo je zacvetelo v raznih rimskih župnijah. Papeža Gregor XVI. in Pij IX. sta dorotejke poklicala v nekatere rimske zavode za žensko mladino, da bi v
njih izboljšale duhovno in nravno stanje. Nalogo so dobro opravile. Zato se ni čuditi, da se je njihov red začel širiti po drugih italijanskih mestih, pozneje pa tudi na Portugalskem in v Braziliji.
Pavla je s svojimi sosestrami doživela burna leta 1848/49 in konec papeške države 1870. V Spominih (tako se imenuje njen življenjepis) beremo, kako so garibaldinci napadali grič Gianicolo. Med bitko je ostala v zavetišču sv. Onofrija in postregla z vodo tudi »sovražnim garibaldincem«.
V naslednjih desetletjih je nova zakonodaja oteževala delovanje njenih ustanov. Pavla jih je tedaj modro vodila in tudi v novih razmerah z določenimi prilagoditvami nadaljevala svoje vzgojno delo. Težave pa je imela tudi z rimsko kurijo. Pravila dorotejk je priznal šele papež Leon XIII. leta 1889.
Za blaženo je Pavlo Frassinetti razglasil leta 1930 papež Pij XI., za svetnico pa papež Janez Pavel II. 11. marca 1984.
Vir