12.julij
Janez Gualbert - redovni ustanovitelj
Mohor in Fortunat - mučenca
Zavetnika Mohorjeve družbe in druga zavetnika ljubljanske nadškofije.
Imena: Mohor, Fortunat, Fortunato, Forti, Forto, Fortunata, Fortuna
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 16 cerkva sv. Mohorja in Fortunata
Ta dva svetnika sta za Slovence zelo pomenljiva. Oba sta zavetnika in nekak svet simbol, sveto znamenje oglejskega patriarhata in njegovih zaslug za krščansko vero.
Taka izročila, kakor so ohranjena o teh dveh svetnikih, imajo zgodovinsko jedro, ki ga je treba izluščiti po odstranitvi legendarnih primesi. Raziskovalci so se ustavili ob dejstvu, da je tako imenovani Hieronimov martirologij nastavil praznovanje teh dveh mučencev na 22. ali 23. avgust, 12. julija so v Ogleju praznovali le dan prenosa njunih relikvij. 23. avgust je odkril odločilno sled. Na ta dan se je škofija Sirmium (Sremska Mitrovica) spominjala svojih dveh mučencev z imenoma Hermogenes in Fortunat, ki sta bila mučena pod cesarjem Dioklecijanom. Ugotovljeno je dalje, da so kosti obeh mučencev prenesli v Oglej med preseljevanjem narodov (najbrž leta 408 ali 409). Pregled imena sv. Mohorja kaže, da je v raznih rokopisih spreminjal svoje oblike (Hermogerat, Ermodor, Armager in tudi Hermagora). Upravičeno lahko sklepamo, da je sirmijski Hermogenes spremenil ime v končno obliko Hermagora in da je pravi »oglejski« mučenec Hermagora dejansko isti kakor sirmijski Hermogenes.
Cesar Karel Veliki je določil reko Dravo za mejo med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Zato se je češčenje svetih Mohorja in Fortunata razširilo predvsem južno od Drave. Od leta 1461 do 1961 (natančno 500 let) sta bila patrona ljubljanske nadškofije, odtlej pa njena drugotna patrona.
Ne smemo pozabiti, da je božji služabnik škof Anton Martin Slomšek ustanovil Društvo sv. Mohorja, ki se je pozneje preuredilo v cerkveno bratovščino. To je naša današnja Mohorjeva družba.
Vir
Nabor in Feliks - mučenca
Imena: Nabor, Feliks, Felko, Srečko, Srečo, Felix; Feliksa
Sveta Nabor in Feliks spadata v isto skupino vojaških mučencev kakor sv. Viktor, čigar god obhajamo 8. maja. Tudi ta dva sta bila po rodu Afričana in trdna v veri. Po prvem ediktu cesarja Dioklecijana l. 303 je zahodni cesar (Augustus imenovan) Maksimiljan ukazal, da je treba iz armade odstraniti vse kristjane. Nabor in Feliks sta takoj odvrgla orožje in bila obsojena na smrt. Najstarejše poročilo o tem nam je ohranil sv. Ambrozij, milanski škof in cerkveni učitelj, v svoji razlagi prilike o gorčičnem zrnu, ki jo najdemo v 13. poglavju Lukovega evangelija. Omenja namreč, da je milanska Cerkev slavna po treh krajevnih mučencih, »Feliksu, Naborju in Viktorju, ki so v času preganjanja zaradi svoje vere odklonili še nadalje služiti v rimski vojski«.
Ambrozij omenja, da so bili vsi trije obglavljeni in da so jih takoj začeli častiti v Milanu. Zakaj so jih pozneje začeli častiti ločeno? Sv. Viktorja so častili na različnih krajih v Milanu. K temu je pripomogla tudi legenda, da se je svetnik prikazoval na raznih krajih. Naborja in Feliksa pa so po Ambrozijevem pričevanju iz l. 386 pokopali v baziliki, ki se je pozneje imenovala »Naborjeva bazilika«. Ljudstvo je ta dva mučenca zelo častilo, pozneje pa se je pobožnost do njiju ohladila.
V 13. stoletju so baziliko prevzeli frančiškani. Bila je v zelo žalostnem stanju, zato so jo morali obnoviti in tedaj so jo posvetili sv. Frančišku Asiškemu. To pa ni bilo ovira, da ne bi leta 1258 prenesli relikvij svetih mučencev Naborja in Feliksa v novo cerkev in spet poživili njuno čaščenje. Tedaj so tudi določili, da je 12. julij dan njunega spomina in za Milano zapovedan praznik. Sv. Karel Boromejski je mučencema na čast postavil v Frančiškovi cerkvi nov oltar.
Toda prišlo je leto 1796, to je čas francoske zasedbe Severne Italije. Cerkev so tedaj podrli in relikvije obeh svetnikov prenesli v cerkev sv.
Ambroža, toda kmalu so izginile. Našli so jih šele leta 1959 v francoskem mestu Namur. Takratni milanski nadškof in kardinal G. Montini, poznejši papež Pavel VI., je po ugotovitvi pristnosti dal naslednje leto namestiti relikvije v mestu Lodi blizu Milana, kjer naj bi Nabor in Feliks pričala s svojim življenjem za Kristusa.
Upodobitve obeh mučencev so na italijanskem in nemškem področju zelo številne. Običajno ju predstavljajo kot vojaka z vojaškimi pridevki ali pa upodobijo trenutek, ko sta odklonila, da bi darovala poganskim bogovom.
Vir