14. februar
Avksencij - menih
Elevkadij - škof
Valentin, mučenec
Zavetnik mladine, popotnikov in čebelarjev
Imena: Valentin, Valent, Valens, Tin, Tine, Zdravko, Valentina, ...
Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Bil naj bi duhovnik, ki je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II. v letih 269/70. Njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:
Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: »Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?« Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva ... Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: »Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?« Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. »On preklinja naše bogove,« zavpijejo navzoči, »smrt si zasluži!« Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: »Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati.« Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. Njihovih groženj in razjarjene množice se naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti. Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: »O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!« Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: »Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi? ...« Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: »Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!« Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: »O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!« Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.
Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik - sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.
»Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!« (Ef 5,8)
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec, goduje 14. februarja
Vir
Ciril in Metod - slovanska apostola, sozavetnika Evrope
Glavna zavetnika ljubljanske nadškofije in drugotna zavetnika mariborske škofije ter zavetnika proti neurju.
Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Cirila; Metod, Metodij, Metodija, Metoda
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji jima je posvečeno šest cerkva.
Imenujemo ju slovanska apostola. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Ciril se je rodil leta 826. Bil je bistre glave in resen mladenič, zato so mu rekli modrijan (filozof). Po očetovi smrti ga je vzel k sebi v Carigrad očetov prijatelj Teoktist, kjer je obiskoval dvorno visoko šolo. Tu so mu ponujali imenitne službe. Odklonil jih je, postal duhovnik in šel k bratu Metodu v samostan na gori Olimpu v Mali Aziji.
Okrog leta 860 je poslal cesar Mihael III. oba brata v južno Rusijo k Hazarom, ki so jih hoteli Judje in mohamedanci pridobiti za svojo vero. Poslanstvo jima je uspelo. Tu sta našla tudi kosti papeža sv. Klementa, ki je na Krimu okoli leta 100 umrl v pregnanstvu.
Takrat je moravski knez Rastislav poslal v Carigrad k cesarju Mihaelu poslance, naj mu pošlje misijonarjev, veščih slovanskega jezika. Cesar je poslal Cirila in Metoda. Ciril je izumil slovanske črke, glagolico; prevedla sta Sveto pismo in obredne knjige v slovanski jezik, s seboj vzela relikvije sv. Klementa in z veseljem odšla na pot kot navadna misijonarja. Po treh letih sta odšla v Rim, kamor ju je klical papež Nikolaj I. S seboj sta nesla relikvije sv. Klementa. Potovala sta skozi naše kraje. Spotoma sta se ustavila pri panonskih Slovencih in njihovem knezu Koclju. V Rimu sta bila zelo slovesno sprejeta. Papež je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige in jih položil na oltar v baziliki Marije Snežne. Ciril je v Rimu 14. februarja 869 umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klementa.
Metod se je z novoposvečenimi duhovniki vrnil v Panonijo, uredil s Kocljem cerkvene zadeve in se spet vrnil v Rim. Papež ga je posvetil v nadškofa in poslal nazaj na Moravsko. Tam je moral od nemških škofov marsikaj pretrpeti, tudi ječo. Papež Janez VIII. je ukazal škofom, da so ga izpustili. Kaznoval jih je s tem, da jim je prepovedal opravljati škofovsko službo. Očital jim je tudi, da je njihovo ravnanje zoper Metoda »presegalo predrzno trinoško besnost in zverinsko divjost«.
Rovarjenja zoper Metoda z izpustitvijo ni bilo konec. Moral je še enkrat oditi v Rim; tam je sijajno dokazal svojo pravovernost in se potem spet vrnil na Moravsko. Dopolnil je še prevod svetih knjig in ko si je določil za naslednika Gorazda, je na rokah svojih učencev umrl 6. aprila 885 na Velehradu.
Papež Janez Pavel II. je bil velik častilec svetih slovanskih apostolov. Zadnjega decembra 1980 je sveta brata Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope skupaj z zavetnikom sv. Benediktom.
Godujeta 5. julija. V vesoljni Cerkvi imata god 14. februarja.
Vir