14. junij
Metodij I.Carigrajski - škof
Feliks Kordovski
Valerij in Rufin - mučenca
Imena: Valerij, Valerijo, Valko, Vali, Valerija, Rufin, Rufino, Rufina, ...
Valerij in Rufin sta bila nižja uradnika rimske finančne uprave, ki je imela skladišče za žito pri Braineu v dolini Basoke ob cesti skozi Galijo proti Britaniji. Njuna naloga je bila, da sprejemata, zapisujeta, hranita in oddajata živež po naročilu višjega državnega upravnika. Bila sta tudi goreča kristjana, ki sta trenutke, ko sta bila v stiku z ljudmi, izkoristila za oznanjevanje božjega razodetja. Za Kristusa sta poskušala pridobiti tudi svojega predstojnika Riziovara, on pa ju je zaradi tega zasovražil. Ko je bilo preganjanje kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom je Riziovar poskrbel, da so Valerija in Rufina obsodili na smrt. Njune relikvije častijo v stolnici mesta Soissons.
Vir
Etiopski mučenci († 1638)
Etiopija se omenja že v Stari zavezi. Prerok Ezekijel je s svojo navzočnostjo v pregnanstvu leta 591 - 570 pred Kristusom svojim sonarodnjakom dvigal duha in budil upanje. V prerokbi proti Egiptu pravi: "zato, glej, sem proti tebi in proti tvojim nilskim rokavom. Egiptovsko deželo bom spremenil v pravo razvalino in puščavo od Migdóla do Siéne in do etiopske meje." (Ez 29,10). Siéne se je nahajal nekje pri današnjem Assuanu.
Apostolska dela v 8. poglavju pripovedujejo, kako je diakon Filip po Božjem navdihu krstil nekega Etiopca, dvorjana, visokega dostojanstvenika kandake, etiopske kraljice in nadzornika cele njene zakladnice.
Sredi IV. stoletja je krščanstvo z misijonskim delom Frumencija iz Tira in Edezija v Etiopiji pustilo globoke korenine. Frumencija je za škofa postavil sam sv. Atanazij in pridružil njegovo škofijo v Assuanu aleksandrijskem patriarhatu. Kasneje pa stoji na čelu etiopske Cerkve 'abuna'. Krščanstvo je v tej deželi kmalu dobilo status državne vere. V času burnih kristoloških razprav v IV. stoletju se je Etiopija nagibala k monofizitizmu in takšna ostala vse do danes.
Po vdoru monofizitizma v Etiopijo je njena zgodovina utonila v temo vse tam do XIII. stoletja. Takrat je kraljevska dinastija začela širiti vest, da izvira iz Salomonovega rodu, ker se je njemu s kraljico iz Sabe rodil sin Menelik, ki je postal oče etiopske kraljeve dinastije. S prodiranjem islama v severno Afriko je postajala Etiopija vedno bolj odmaknjena od ostalega krščanskega sveta
Etiopski kralji so v strahu pred islamsko nevarnostjo vztrajno iskali zveze s krščanstvom, v upanju, da se bodo na ta način zaščitili. Papeži so jim pošiljali pisma in misijonarje, v želji, da bi se monofizitska etiopska Cerkev vrnila v naročje katoliške pravovernosti. Papež Julij III. je v XVI. stoletju poslal v Etiopijo jezuitske misijonarje. Tako se je začelo misijonarjenje jezuitov v tej daljni deželi, ki je dalo Družbi Jezusovi tudi 8 slavnih mučencev, ki jim na čelu stoji oče Apolinar de Almeida, naslovni nicejski škof. Cerkev jih je razglasila za častitljive Božje služabnike in upati je, da bo prišlo tudi do njihove beatifikacije.
Apolinar de Almeida se je rodil 22. julija v Lizboni. Vstopil je k jezuitom in nekaj časa v Evropi predaval Sveto pismo. Leta 1626 je imenovan za naslovnega nicejskega škofa in koadjutorja etiopskega patrijarha Alfonza Mendeza. Po številnih in dolgih prigodah je šele leta 1630 dospel na polje svojega delovanja. Že leta 1633 so bili vsi misijonarji s patrijarhom Mendezom izgnani in odšli v Goo v Indijo. Oče Almeida se je z dvema drugima patroma uspel nekako izgubiti in ostati v etiopski pokrajini Tigre. Tam je živel skrit skoraj tri leta v pomanjkanju, lakoti, strahu pred preganjalci in drugih težavah.
Ko pa so ga vendarle ujeli, ga je odpadniški etiopski cesar Fasiladas predal v roke krivovernih menihov. Ti so ga po okrutni enoletni zaprtosti v temnici na enem od otokov reke Nil skupaj z Jacintom Franceschi i Frančiškom Rodriguez predali v roke razjarjene drhali, ki jih je kamenjala. Mučeništvo se je zgodilo med 10. in 15. junijem 1638. Škof de Almeida je umrl 14. junija. Za njihovo razglasitev za blažene je leta 1902 odprt apostolski proces.
Vir
Elizej - prerok
Imena: Elizej, Elizeja
Svetopisemski preroki so bili možje, ki jih je Bog poklical, da bi v dobi izprijenih judovskih in izraelskih kraljev izvoljeno ljudstvo opominjajo na zavezo z Bogom, sklenjeno na gori Sinaj, mu napovedujejo kazni za nezvestobo tej zavezi, zlasti pa kažejo na prihodnjega
Odrešenika. Prerok Elizej, ki je deloval v drugi polovici devetega stoletja pred Kristusom, sam ni nič zapisal, pač pa je njegovo delovanje
natančno popisano v Drugi knjigi kraljev.
Prerok Elizej - njegovo ime pomeni "moj Bog je odrešenje" - je bil premožen kmet v kraju Abel Mehole v jordanski dolini. Ko je z dvanajstimi jarmi volov oral njivo, je prišel k njemu prerok Elija in si ga ja po božjem naročilu izbral za učenca in naslednika. Elizej je hodil z Elijem, dokler ni bil ta na ognjenem vozu vzet v nebo. Ob slovesu mu je Elija prepustil svoj plašč in mu izročil tudi dve tretjini svojega duha in preroške moči, ker je videl težave, ki so čakale njegovega zvestega učenca. Preroško službo v severnem - izraelskem kraljestvu - je Elizej opravljal več kot pol stoletja. Živel je samo za svoj preroški poklic. V njegovi deželi so vladali brezbožni kralji: naloga prerokov je bila oznanjati
božjo moč in pravico, pa tudi božjo dobroto in usmiljenje do spokorjenih, predvsem pa božjo zvestobo v obljubah. Čudeži, ki jih je z
božjo močjo delal prerok Elija, so bili svarilni: dokazovali so božjo moč, njegovo pravičnost in nepopustljivost v zahtevah. Elizejevi čudeži pa so nazorno kazali božjo usmiljenost in ljubezen do sočloveka. Zatorej lahko rečemo, da je prerok Elizej po svojih čudežih predhodnik Jezusa Kristusa, ki je "hodil od kraja do kraja in delili dobrote", kot poročajo evangelisti.
Druga knjiga kraljev našteva vrsto čudežev, s katerimi je Bog proslavil preroka Elizeja. Najbolj znan čudež je ozdravljenje aramskega vojskovodja Naamana od kužne bolezni - gobavosti. Naaman je pričakoval, da ga bo prerok kar se da slovesno sprejel, ta pa mu je poslal sla z naročilom: "Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš zopet zdrav in čist!" Naaman je jezan odhajal in govoril: "Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rano in takoj ozdravil gobe." Hotel je kar oditi, pa so mu njegovi služabniki prigovarjali: "Pojdi se kopat v reko in boš čist!" Ubogal jih je in se je po nasvetu božjega moža sedemkrat potopil potopil v Jordanu. In njegovo telo, beremo v Drugi knjigi kraljev, je spet postalo kakor telo majhnega dečka - bil je čist. Nauk tega dogodka je: treba se je zanesti na božjo besedo in se ne dati preslepiti zunanjemu videzu.
Prerok Elizej je storil čudež še po svoji smrti: ko so pogrebci v naglici vrgli moško truplo v Elizejev grob, je mrtvi ob dotiku s prerokovimi kostmi oživel. To se je zgodilo v Samariji. Ob njegovi smrti je izraelski kralj silno žaloval. Čeprav je bil vladar, ki je "delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh" - torej proti božji volji, je preroka vseeno spoštoval, ker je bil njegova vest. To se dogaja tudi ljudem v sedanjih časih.
Prerok Elizej goduje 14. junija.
Vir