15.november
Marija Magdalena Morano - redovnica
Leopold - knez
Imena: Leopold, Leo, Poldi, Polde, Poldek, Leopoldina, Poldika, ...
Leopold je bil avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je tesno povezana z usodo slovenske zemlje v srednjem veku. Legenda pripoveduje, da se je 8. maja 1106 pogovarjal s svojo ženo Nežo, kje bi postavila cerkev in samostan. Kar je potegnil veter in grofici odnesel z glave poročni pajčolan. Zastonj so ga iskali. Čez nekaj dni je šel grof na lov in kakor po naključju je našel pajčolan na cvetočem bezgovem grmu. »Tu bo stala cerkev in samostan. To mi je kakor znamenje iz nebes,« je vzkliknil knez. Tako je nastal slavni samostan Klosterneuburg. Pozidal pa je še veliko drugih samostanov in cerkva.
Grof Leopold je prevzel oblast star triindvajset let in si je po Salomonovem zgledu prosil od Boga ne dolgega življenja ali bogastva, marveč modrosti, da bo mogel svoje ljudstvo Bogu všečno vladati. Pismo papeža Inocenca pravi o njem: »Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer v onih časih, ko je bil v Nemčiji vsakdo v največjem strahu zaradi krvavih vojska, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno vladal, na vso moč pravično in krotko.«
Dvakrat pa je le moral prijeti za meč zoper Madžare in jih obakrat premagal. Tako je pokazal, da ne zna samo moliti, ampak tudi sukati meč, če to terja pravica. Rad bi se bil udeležil tudi križarskih vojsk, da bi pomagal vzeti Gospodov grob nevernikom, toda okoliščine mu niso dale, če je hotel doma ohraniti mir. Leopold je imel osemnajst otrok. Med sinovi sta najbolj znana Oton in Konrad, ki sta kot cerkvena kneza v Fresingu in Salzburgu imela duhovno in svetno oblast tudi nad znatnim delom slovenske zemlje.
Smrt je Leopolda presenetila na lovu 15. novembra 1136, v starosti triinšestdeset let. Njegov grob v kripti samostanske cerkve v Klosterneuburgu je še danes cilj številnih romarjev.
Goduje 15. novembra.
Vir
Albert Veliki - škof, cerkveni učitelj
Zavetnik teologov in naravoslovcev; študentov; rudarjev.
Atributi: knjiga, pisalno pero, mitra, škofovska palica.
Imena: Albert, Alberto, Bert, Berto, Alberta, Albertina, Berta, ...
Dominikanec Albert je bi eden največjih znanstvenikov ne samo svojega časa, pač pa tudi dober pastir svoje črede ter vnet in goreč krščanski mislec; štejejo ga celo za očeta nemške mistike. Rodil se je na začetku 13. stoletja v premožni nemški rodbini, študiral v Padovi in tam vstopil v dominikanski red. V Parizu je dosegel akademski naziv, se vrnil v Köln in tu ustanovil vseučiteljišče, kjer je nekaj časa predaval; med njegovimi učenci je bil tudi Tomaž Akvinski. Prevzemal je različne službe znotraj reda, vidno pa deloval tudi v vesoljni Cerkvi, zlasti s svojimi razpravami, predavanji in tudi z dušnopastirskim delom. Z namenom, da bi uredil razmere v škofiji in znotraj dežele, je bil imenovan za škofa v Regensburgu. Umrl je 15. novembra 1280 v Kölnu. Albert je na znanstvenem področju zaslovel predvsem kot naravoslovec, odkril je Aristotelove modroslovne spise in s tem obrnil tok filozofske in krščanske misli od simbolizma k stvarnosti, resničnosti čutnih stvari.
»Pot ljubezni, ki je v usmiljenju, je tista, ki Boga približa človeku in človeka Bogu. Tam, kjer je ni, Bog ne more prebivati. Če smo torej usmiljeni, smo v Bogu, kajti Bog je ljubezen.«
»O Gospod, hotel bi, da bi bil človek po tvoji najljubši volji!«
»Pojdi sam k Bogu. To ti bo bolj pomagalo, kakor če pošiljaš k njemu vse svetnike, kar jih je v nebesih.«
»To delajte v moj spomin … Kristus pravi: To delajte. To naročilo je najbolj koristno naročilo. Ni pa mogel naročiti tudi nič prijetnejšega, nič zveličavnejšega, nič ljubeznivejšega, večnemu življenju nič bolj podobnega. Predvsem koristi za odpuščanje grehov, še bolj pa, da prejmemo obilje milosti v življenju. Kristus, oče našega duhovnega življenja, nas poučuje, kaj je koristno za dosego njegovega posvečenja. Ko se žrtvuje za nas, to je, ko se zakramentalno daruje za nas Očetu in se nam daje v hrano, nas posvečuje … Nič prijetnejšega ni kakor uživati ta zakrament, saj nam Bog v njem razodeva vso svojo dobroto. Dajal si jim iz nebes brez truda pripravljen kruh, ki je imel vsakršno slast in se prilegal vsakemu okusu. Ta tvoja jed je pač razodevala tvojo prijaznost do otrok, saj je ustrezala želji tega, ki jo je užival, in se spreminjala v to, kar je kdo hotel.
Ni nam mogel naročiti nič bolj zveličavnega. Ta zakrament je najboljši sad drevesa življenja. Kdor ga pobožno in z živo vero sprejme, vekomaj ne bo okusil smrti. Drevo življenja je onim, ki se ga oprimejo; kdor ga obdrži, je srečen. Tisti, ki uživa mene, bo živel po meni.
Ta zakrament je najljubeznivejše naročilo, saj uresničuje ljubezen in edinost. Samega sebe dati v hrano je znamenje največje ljubezni. Zares, ljudje mojega šotora so govorili: 'Kdo je, ki ni bil z njegovo jedjo nasičen?' Kakor bi hotel reči: tako sem jih ljubil in oni mene, da sem si želel bivati v njihovem telesu. Tudi oni so me hoteli uživati zato, da bi se zrasli z menoj in postali moje udje.«
»Nadaljevanje večnega življenja bo namreč v tem, da bodo blaženi v nebesih uživali Boga in njegovo dobroto.«
Sveti Albert Veliki, škof in cerkveni učitelj, goduje 15. novembra
Vir
Jožef Pignatelli - duhovnik, jezuit
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Rodil se je leta 1737 v Zaragozi (Španija) očetu Antoniju, neapeljskemu plemiču in Frančiški M. Moncayo, španski aristokratinji, kot predzadnji izmed osmih otrok. Pri štirih letih mu je umrla mama. Oče se je tedaj vrnil v Neapelj, kjer je skrb za mlajša dva prevzela starejša sestra. Čez pet let je umrl tudi oče. Starejši brat je potem vzel k sebi v Španijo mlajša brata, da bi se izobraževala v cvetoči jezuitski šoli domačega mesta. Kljub odporu družine je Jožef pri sedemnajstih letih vstopil v jezuitski noviciat in po končanem študiju leta 1762 postal duhovnik.
Tedaj so se začeli nad jezuitski red zgrinjati temni oblaki. Portugalski, francoski in španski kralj so začeli kazati do jezuitskega reda vedno bolj odkrito sovražnost. Hoteli so končno prisiliti papeža, da bi jezuite ukinil. Starejši brat je hotel Jožefa prepričati, naj postane redovnik kakšnega drugega reda. Jožef se je odločno uprl in mu pisal: »Prosim te, da ne storiš nobenega koraka v Rimu, da bi dobil dovoljenje za vstop v kakšen drugi red. Tega ne bom nikoli storil, tudi če bi moral tisočkrat umreti.«
Papež Klement XIV. je pod pritiskom katoliških vladarjev, zlasti tistih iz burbonske hiše, popustil in leta 1773 ukinil jezuitski red. Jezuiti so ubogali. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ruska carica Katarina II. (pravoslavna) ni dopustila, da bi škofje v njenih deželah objavili papežev odlok, saj so tam delovali zelo ugledni jezuiti. Zato so tam tudi ostali. Mogli so se jim celo pridružiti tisti, ki so pribežali iz katoliških dežel, med njimi p. Gabrijel Gruber, profesor hidravlike v Ljubljani in graditelj »Gruberjevega kanala«.
Jožef Pignatelli se je iz Italije povezal z jezuitsko skupino v Rusiji. Papež Pij VI. je vedel za te stike in jih je odobril. Okoli Jožefa so se začeli zbirati še živeči jezuiti in tako obnavljati jezuitski red v Rimu, kjer se je leta 1806 naselil tudi Jožef kot provincial obnovljene italijanske province. Dokončne obnovitve jezuitskega reda pod papežem Pijem VII. leta 1814 pa Jožef ni učakal, ker je umrl 15. novembra 1811.
Pridobil si je naslov »junak jezuitov v diaspori« in »obnovitelj in drugi patriarh« tega reda za vse zasluge za pregnane jezuite in obnovitev reda. Mimo velikega daru sveta mu pripisujejo, da je znal brati skrite misli svojih spovedencev. Marsikaj, kar je napovedal, se je uresničilo. Poročila pravijo, da njegova radodarnost ni poznala meja.
Za blaženega je bil razglašen leta 1933, za svetnika pa 12. junija 1954.
Vir