16.april
Bazilisa - mučenka
Bernardka Lurška - redovnica
Imena: Bernarda, Bernardka, Bernadet, Bernardica, Bernardina; Bernard.
O Bernardki Soubirous in Lurdu je bilo napisanih veliko knjig. Posebej znani sta Werflova Pesem o Bernardki in Paula Claudela Skrivnost Lurda. Claudel pravi v svoji knjigi: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo, preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«
Bernardka se je rodila leta 1844 v Lurdu kot najstarejša izmed šestih otrok mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki
revščini. Bernardka je bila bolehna in je večkrat živela pri tujih ljudeh. Ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini massabielske pečine v času od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst prikazovanj. Marija se ji je prvič prikazala, ko je nekega mrzlega februarskega dne s sestro Tončko in sosedovo Ivanko nabirala suhljad. Potem se ji je še večkrat prikazala in v teh zamaknjenjih je neznana »gospa« govorila Bernardki: »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, temveč na onem«, in spet: »Moli za grešnike!« - »Pokora, pokora, pokora!« »Pojdi k studencu, pij in umij se!« Ker ni vedela, kje je ta studenec, ji je Marija pokazala, naj gre v votlini na levo stran. Tam je začela grebsti zemljo in voda je pritekla. Šele 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja, ji je neznana gospa povedala: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«
V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko trpeti predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh videnjih natančno izpraševati in so mnogi med njimi poskušali odkriti »prevaro«. Ona je vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo. Njena velika želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v samostan v daljnem Neversu. Tu je veliko pretrpela. Predstojnica in voditeljica novink sta se bali, da bi bila Bernardka zaradi prikazovanj domišljava, zato sta jo pogosto poniževali. Umrla je 16. aprila leta 1879. Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo, leta 1933 za svetnico.
Vir
Benedikt Jožef Labre - spokornik, berač
Atributi: spokorniška romarska obleka.
Imena: Benedikt Jožef.
Svetnik - berač. Bil je najstarejši izmed petnajstih otrok. Oče in mati, mala kmeta in trgovca, sta želela, da bi Benedikt kdaj zapel novo
mašo. In res, stric župnik je vzel mladega nečaka k sebi. Ko je ta kmalu umrl, se je Benedikt vrnil domov. Zdaj so ga dali drugemu stricu, tudi duhovniku, da bi dokončal predpisane šole in postal duhovnik. Benedikta pa je vleklo v samostan. Poskušal je pri kartuzijanih in trapistih, a ni našel notranjega miru.
Končno je spoznal, da ga Bog ne kliče v samostan, pač pa je božja volja, da ostane med svetom kot romar in samotar. In ponižno se je vdal, rekoč: »Naj se zgodi božja volja.« Postal je - berač, pravi berač, na cesti, lačen in strgan - in duša se mu je umirila. Obiskoval je božje poti po Italiji, Švici, Nemčiji in Franciji. Prav posebno ljuba mu je bila Loreto, kamor je poromal enajstkrat.
Kadar je bil v Rimu, je posebno rad obiskoval cerkve, kjer je bilo vednemu češčenju izpostavljeno sv. Rešnje telo. Ljudje, ki mu niso vedeli imena, so mu rekli »berač vednega češčenja«. Čeprav je bil ves ubog in zapuščen, je bilo na njem nekaj nadnaravno lepega in častitljivega. Ljudje so govorili o njem, da je podoben Jezusu. Umrl je v Rimu leta 1783, star 35 let.
Berač - ki se ni imel za reveža! Nekoč je klečal v redovniški cerkvi nepremično ko kip. Ko ga vidi neka redovnica, se ji zdi, da vidi angela. Tudi prednica želi videti tega angela. Pripeljejo ga pred njo. »O ubogi revež,« vzklikne neka sestra, ko ga vidi vsega bednega. Sveti berač je do zdaj molčal; ko pa sliši, da je revež, naglo odvrne: »Reveži so samo tisti, ki so v peklu na veke od Boga zavrženi.«
Vir