17. februar
Silvin in Finan - škofa
Mesrop Armenski - cerkveni učitelj
Sedem ustanoviteljev servitov, ustanovitelji servitov
Svete može, ki so ustanovili red servitov ali služabnikov Device Marije, častimo pod skupnim imenom Sedmeri sveti ustanovitelji servitov. Pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1888 prištel med svetnike. Ti sveti možje so bili firenški meščani in trgovci. Po legendi naj bi se imenovali: Bonfilij, Jernej, Janez, Benedikt, Gerardin, Rikover in Aleksij.
Ko je v 13. stoletju Bog poklical te može, so bili hudi časi. Rimskonemški cesar Friderik II. se je vojskoval zoper Cerkev in papeža in evropski svet se je razcepil v dva tabora. Zlasti v Italiji je divjala po vseh večjih mestih vojna med papeževimi (gvelfi) in cesarjevimi privrženci (gibelini). Tedaj se je v Firencah združilo nekaj pobožnih meščanov, med njimi tudi naših sedem svetnikov, v bratovščino v čast božji Materi. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1233 so ti možje prav goreče molili. Kar se jim je zazdelo, da slišijo povabilo preblažene Device, naj se odpovedo plemstvu in bogastvu ter se posvete edino Kristusovi službi. Za nasvet so vprašali škofa, nato pa brez odloga razdelili revežem svoje veliko premoženje in oblekli siromašno obleko.
Na mali šmaren istega leta so se umaknili na malo pristavo nedaleč od mesta. Ko so potem od hiše do hiše prosili miloščine, so jih začeli klicati otroci: »Glejte, služabniki Marije Device, služabniki Marije Device!« Zato jih imenujemo kratko »servite« po latinski besedi »servi«, kar pomeni po slovensko »služabniki«.
Njihov zgled je bil za someščane, predvsem imenitne in bogate, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija.
Spominjamo se jih 17. februarja.
Vir
Luka Belludi - cerkveni učitelj
Imena: Luka, Luc, Luca, Lucas, Lukas, Lukec, Lukež, Luki, ...
Najbrž bi bilo o tem svetem možu več znanega, če ne bi živel v senci velikih svetnikov iz istega frančiškanskega reda, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Pater Luka je želel oba poveličevati in zvesto posnemati, pri tem pa sam utoniti v pozabo.
Izhajal je iz mogočne družine, ki je večkrat odločala o usodi Padove. Hodil je v domače šole, ki so že tedaj slovele in se je že v njegovem času iz njih razvila univerza (1222). Zaradi velikega znanja so mu obetali blestečo prihodnost, toda on se je rajši odločil za red manjših bratov. Leta 1220 je odpotoval v Assisi in asiški ubožec sam ga je preoblekel in uvrstil v svojo družino. Bil je med prvimi novinci, ki so po cerkvenih predpisih opravili noviciat.
Sv. Frančišek ga je določil za bogoslovne nauke. Tako se je oklenil skupine, ki se je po letu 1221 zbirala okrog sv. Antona. Leta 1227 so ga dodelili za pomočnika sv. Antonu pri bogoslovnem študiju in pridigovanju. Kakor senca ob močni svetlobi je spremljal sv. Antona prav do svetnikove smrti leta 1231. Luka se je potem vrnil v rodno Padovo in tu ostal še skoraj petdeset let. Ves čas je porabil za proslavo svojega ljubega učitelja, urejal in razširjal je njegove govore in jih posnemal kot iskan govornik. Prav do danes so ohranjene zbirke Lukovih pridig, ki jih označujejo kot »koristne, slovesne in globokoumne«.
Frančiškanski zgodovinar L. Wadding je o njem postavil sodbo: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (Antoniu).« In to je Luka Belludi res hotel biti. Vse je storil za kanonizacijo svojega vzornika in jo srečen dočakal že leta 1232. Nato si je prizadeval, da so začeli zidati (1236) sv. Antonu veličastno baziliko. Ko je bil sam provincial, je zidava najbolj napredovala. Med ljudmi se ga je oprijelo kar ime: Luka od sv. Antona. Zato se je vsem zdelo naravno in pravično, da so ga pokopali tik svetnikovega groba. Umrl je v visoki starosti leta 1286. Po ljudski sodbi je bil tudi Luka Belludi vreden svetniškega češčenja. Mnogi so molili ob njegovem grobu, ki ima sedanjo ločeno kapelo šele od leta 1871.
Cerkev je preiskala svetost njegovega življenja in leta 1927 izdala odlok, da ga smemo častiti med blaženimi. Goduje 17. februarja.
Toplo priporočamo romarjem, ki obiskujejo baziliko sv. Antona v Padovi, da se ustavijo in pomolijo tudi na grobu tega velikega svetnikovega častilca.
Vir
Frančišek Clet - misijonar
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Rodil se je leta 1748 v Grenoblu kot deseti izmed petnajstih otrok. Z družino je bilo v sorodu več duhovnikov in redovnikov, zato ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi na Frančiška, da je vzorno preživel mlada leta in si pridobil plemenit značaj. Po končani srednji šoli se je odločil najprej za duhovniški, potem še za redovniški poklic. Stopil je v misijonsko družbo sv. Vincencija in čez dve leti postal duhovnik. Poslali so ga učit bogoslovce v mesto Annecy. Po petnajstih letih je prišel v Pariz in prevzel odgovorno službo voditelja novincev v glavni misijonski hiši.
Tiho življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pred njo pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev in jo deloma izropalo deloma razrušilo. Četudi se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani družbe zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo več mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Ta je prošnji ustregel. V spremnem pismu so svetnika takole predstavili: »Gospod Clet združuje v sebi vse darove, ki jih more kdo želeti: pobožnost, učenost, zdravje, ljubeznivost, skratka: izvrsten mož je.«
Potovanje na Kitajsko je bilo takrat polno nevarnosti in seveda dolgotrajno: pol leta na morju in mesec po suhem. Frančišek je najprej deloval eno leto v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripraviti. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer imenovali »kitajska žitnica«, toda siromaki so od tega malo imeli. Frančišek je svojemu bratu opisal njihovo revščino; tudi borna kočica, v kateri je stanoval, ni bila nič boljša, po pravici jo je imenoval »slamnati grad«.
Zaradi znanega »obrednega spora« so bile razmere za misijonarje na Kitajskem tedaj zelo hude. Zdaj je vzplamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini. 18. februarja 1820 je umrl mučeniške smrti tudi Frančišek.
Njegov spomin obhajamo 17. februarja.
Vir