17. marec

Pavel Ciprski - mučenec

Jedert (Gerturda), opatinja

        V domači družini je ob svojih svetniških starših Jedert prejela ne samo odlično izobrazbo, pač pa tudi vzgojo, ob kateri so se lahko razvijale vse njene plemenite kreposti, zlasti ljubezen do Boga, veselje do molitve in čistega, bogoljubnega življenja. V sebi je zato že kmalu začutila redovni poklic in z dvajsetimi leti vstopila v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je ustanovila in sezidala njena mati Itta. Tu se je s preprostostjo srca in z močno voljo vadila v vseh krepostih, zlasti še v ljubezni do revežev in bolnikov. Njena posebna skrb je bila, da je svoje obilno znanje, zlasti
odlično poznavanje Svetega pisma, posredovala ostalim. Z velikimi žrtvami je kupovala in zbirala knjige, tako da je njen samostan kmalu zaslovel po veliki duhovni učenosti. Poleg tega so se nune ukvarjale tudi z ročnim in vrtnarskim delom. Čez trideset let je kot predstojnica vodila samostan, tri leta pred smrtjo pa se je vodstvu odpovedala. Njena svetost je kmalu po smrti zaslovela daleč po svetu, tudi pri nas, kjer ji je
posvečenih kar 11 cerkva.
        Ime: Ime Jedert izhaja iz nemškega Gertrud, to pa je zloženo iz starovisokonemških besed ger, »kopje«, in trut, »ljub, zvest«.
        Rodila se je leta 626 v Landenu, umrla pa 17. marca 659 v Nivellesu v Belgiji.
        Družina: Njen oče Pipin starejši ali landenski je bil dvornik frankovskega kralja in začetnik slavnega rodu Karolingov. Prištevamo ga k
blaženim, njegovo ženo Itto (Idubergo) pa med svetnike.
        Zavetnica: Je zavetnica bolnišnic, romarjev in popotnikov, revežev in vdov, vrtnarjev, poljskih in travniških sadežev; proti mišji in podganji nadlogi; zoper mrzlico in možganske bolezni.
        Upodobitve: Večinoma je upodobljena kot opatinja z opatsko palico, lahko tudi z lilijo v roki, včasih je v knežjih oblačilih, redkeje s plamenečo krono na glavi ali puščico v srcu. Na skoraj vseh upodobitvah pa ima ob sebi miši, ponekod drži tudi preslico.
        Običaji/pregovori: Sveta Jedert je znanilka pomladanskega dela na prostem. Takrat je potrebno prenehati z domačim delom; miš pregrizne nit, preje je konec in kolovrati morajo v kraj. Predice so prenehale presti in ponekod ženske na ta dan tudi šivale niso. Na Jezerskem so govorili, naj se na ta dan ne dela na njivah, ker sicer miši napadejo pridelek. Sv. Jedert je izpodrinila neko pogansko žensko božanstvo, ki je po smrti prevzemala človeške duše; te so imele podobo miši. Tako naj bi sv. Jedert varovala duše umrlih prvo noč po smrti, nakar jih prepusti sv. Mihaelu, ki jih stehta, da lahko stopijo pred sodbo. »Če ne prej, na sv. Jederti dan gotovo gorka sapica pripihlja. Kolikor ima ovca o sv. Jederti jesti, toliko krava o sv. Juriju.«
        Goduje: 17. marca
        Misel: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari. Neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga molijo.« (S temi besedami je odbila bogatega snubca.)
Vir
        Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih častilo in se jim priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrti pri nas je še toliko bolj zanimiva, ker je bila njena domovina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci že naselili v sedanji domovini, nismo pa še sprejeli krščanstva.
        Bila je hči prvega dvornika frankovskega kralja Dagoberta Pipina in Ite, ki ju oba Cerkev šteje za blažena. Zgodaj je zaobljubila devištvo. Ko je oče nekoč naredil kralju in njegovim velikašem gostijo, jo je zasnubil sin nekega vojvoda. Jedrt je zažarela in dejala: »Ženina sem si že izvolila. Njegova večna lepota je izvir lepote vseh stvari, njegovo bogastvo neizmerno, pred njegovim obličjem trepetajo angeli, padajo pred njim na obraz in ga molijo.«
        Po očetovi smrti je svetoval škof sv. Amand, ki je tudi med Slovenci oznanjal evangelij (god 6. februarja), materi Iti, naj palačo, v kateri živi, spremeni v samostan in naj v njem s hčerjo služi Bogu. Ita je tako tudi storila. Škof Amand je ostrigel Jedrti lepe lase v obliki venca in jo zagrnil z redovnim pajčolanom. Kmalu je postala opatinja. Posebno je skrbela za veličastno božjo službo in preučevala tudi bogoslovske nauke. Ko se ji je bližala smrt, je poslala svetniškemu menihu Altanu vprašanje, naj ji pove, kdaj bo umrla. Pristavila je: »Smrti se ne bojim, vendar me je nekoliko strah, ker tudi pravični ne ve, ali je vreden jeze ali božje milosti.«
        Altan ji je odgovoril: »Danes je 16. dan meseca. Ko se bo jutri ob tem času pela sv. maša, bo Jedrt, božja služabnica in Kristusova nevesta, dokončala tek življenja.« - Na njenih upodobitvah, kjer jo označujeta opatska palica in temna redovna obleka, vidimo navadno tudi miši. V stari umetnosti je miš podoba hudobnega duha, ki ga je svetnica junaško premagovala. Od tod tudi priporočanje k sv. Jedrti, da kmete obvaruje pred nadlogami poljskih in vrtnih miši.
Vir        


Patrik, škof in misijonar

        Zavetnik Irske; frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev; živine; priprošnjik proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah; proti zlu
        Atributi: škofovska oblačila, deteljica, ogenj, kača
        Imena: Patrik, Patricij, Patrick
        Irci ga častijo kot svojega apostola. Prenekateri nosi ime Pat, okrajšano iz Patrick. Njegov god je še danes velik narodni praznik. Patrik se je rodil okoli leta 385 v zahodni Britaniji. Šestnajstletnega so roparji odvedli v sužnost. Po šestih letih je prišel spet k svojim ljudem. Obstanka pa doma ni imel. Vleklo ga je, da bi Ircem oznanjal Kristusovo vero. V Galiji je vstopil v samostan, potem pa odšel s sv. Germanom v Britanijo. Od tam ga je German poslal v Rim in ga priporočil papežu Celestinu za misijonarja. Ko je prejel škofovsko posvečenje, ga je papež poslal na Irsko, a nezaupni Irci so ga sprejeli s kamenjem.
        Vendar je pridobil za krščanstvo poglavarja Dihuja in v njegovem skednju obhajal prvo daritev na Irskem. Irski kralj je zbral 25. marca leta 432 rodovne poglavarje na običajni narodni praznik. Po stari navadi tisti dan in tisto noč ni smel nikjer goreti ogenj. Ta dan pa je bila tudi
krščanska velika noč. Patrik je zanetil velik velikonočni ogenj. Ko ga je kralj poklical na odgovor, je prišel predenj z velikim spremstvom in mu govoril o smrti, nebesih in peklu. Kralj mu je dovolil, da sme oznanjati evangelij po vsem otoku.
        Tako je goreči misijonar prehodil vso Irsko, zidal cerkve in samostane, posvečeval duhovnike, zbiral učence in tako »otok svetnikov« pridobil za Kristusa. Seveda je moral pri tem pretrpeti marsikatero nasprotovanje in preganjanje. Nekoč se je rešil smrti le po velikodušnosti svojega voznika. Ko je ta zvedel, da hoče neki poglavar svetnika na poti umoriti, je prosil Patrika, naj zamenjata sedež na vozu. Strelica je zadela junaškega voznika.
        Najpristnejša podoba sv. Patrika se nam kaže iz njegovih spisov. Izpoved, ki jo je napisal malo pred smrtjo, se uvršča med velike avtobiografije svetovne književnosti. Iz nje si šele moremo nekako razložiti, od kod izvira nenavadno velika vloga, ki jo je Irska igrala v zgodnjem srednjem veku v vsej zahodni krščanski Evropi.
        Sv. Patrik je umrl 17. marca 461 na severnem Irskem. Na ta dan se ga tudi spominjamo.
Vir



<  1  2  3  4  5  6  7  8  9  10  11  12  13  14  15  16  17  18  19  20  21  22  23  24  25  26  27  28  29  30  31 >
  januar   februar   marec   april   maj   junij   julij   avgust   september   oktober   november   december