17.september
Robert Bellarmino - škof, cerkveni učitelj
Atributi: Jezuitska in kardinalska oblačila, križ in knjiga
Imena: Robert, Bob, Rob, Robertino, Roberto, Robi, Robin; Roberta
Rodil se je v družini z dvanajstimi otroki. Štirinajst let star je šel v jezuitski kolegij v rojstnem kraju Montepulciano v Toskani, čez tri leta je vstopil k jezuitom. Po dovršeni filozofiji so ga poslali za magistra v firenški kolegij. Z enaindvajsetimi leti je že pridigal v stolnici. Čez tri leta ga je predstojnik poslal v bogoslovje v Padovo. Tudi tu je pridigal v jezuitski cerkvi. Na vrhuncu govorniške slave je moral leta 1569 oditi v Leuven (Louvain) v Belgijo, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Tu je bil naslednje leto posvečen v duhovnika. Cerkev sv. Mihaela, ki je mogla sprejeti dva tisoč vernikov, je bila ob njegovih pridigah vedno polna.
Papež Gregor XlII. je leta 1576 Roberta poklical v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let professor za »kontroverze« (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci) na Collegium Romanum (današnja Gregoriana). Veljal je za odličnega predavatelja. Predavanja je izdal v treh debelih zvezkih. Protestanti so se tega temeljitega dela ustrašili, katoličani pa so ga bili zelo veseli. Leta 1597 je izdal »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in je preveden v šestdeset jezikov. Po dvanajstih letih profesure je moral spet na okrevanje, nato pa je postal spiritual v rimskem kolegiju. Po štirih letih spiritualske službe je bil imenovan za rektorja na istem kolegiju, čez dve leti pa je že odšel za provinciala v Neapelj. Leta 1596 je papež Klement VIII. Roberta poklical nazaj v Rim in ga imenoval za papeškega teologa, čez tri leta pa za za kardinala z besedami: »Izbrali smo tega moža, ki mu glede učenosti ni enakega v Cerkvi.«
Njegovi odnosi do papežev pa so bili kaj različni. Zato se ni čuditi, da ga je papež poslal, čeprav kardinala, za nadškofa v mesto Kapuo blizu Neaplja.
Tam so novega nadpastirja sprejeli z navdušenjem. Kakor vsako službo je tudi nadškofovsko v Kapui vzel zelo resno. Najprej se je pozanimal za duhovnike, da bi bili bolje poučeni. Doslej so pridigali samo v adventu in postu. Bellarmin je uvedel pridige za vsako nedeljo in praznik. Skrbel je posebej za reveže. Ljudstvo je zelo žalovalo, ko je moral leta 1605 iti nazaj v Rim, kjer je do smrti leta 1621 deloval v visokih službah rimske kurije. Pokopan je ob grobu sv. Alojzija, ker je bil ta mladi svetnik njegov najljubši učenec v rimskem kolegiju.
Goduje 17. septembra.
Vir
Hildegarda - redovnica
Zavetnica esperatnistov in jezikoslovcev.
Imena: Hildegarda, Hildegard, Hilda, Hildi, Elda, ...
Uvrščamo jo lahko med velike ženske osebnosti ne le Nemčije, marveč vse zahodne Evrope. Poleg sv. Bernarda je bila svetilnik 12. stoletja (rodila se je leta 1098), spoštovana kakor nobena izmed njenih sodobnic. Bila je zelo nadarjena. Napisala je več duhovnih spisov. Uvrščajo jo med prve nemške naravoslovke in zdravnice. Neki francoski učenjak jo je imenoval »čudo 12. stoletja ne samo glede na njeno svetost, temveč tudi na njeno znanje«. Hildegarda je kot otrok imenitnega rodu po tedanji navadi že zelo zgodaj prišla v samostan. Zgradila je samostan benediktink v Rupertusbergu, kjer je bila do smrti leta 1179 opatinja.
Odlikovala jo je preroška jasnovidnost, zato so jo od vseh strani naprošali za nasvet in pomoč. Odposlanci duhovnih in posvetnih dostojanstvenikov so si podajali kljuko na vratih njenega samostana. Ohranjenih je na stotine pisem - eno najobsežnejših dopisovanj, kar se jih je ohranilo iz srednjega veka. Med njenimi dopisovalci so bili knezi in škofje vse do cesarja in papeža. Hildegarda je smela in si upala oporekati in svetovati tudi mogočnežem tega sveta. Njeno poslanstvo pa je bilo namenjeno predvsem duhovnikom. Na misijonarskih potovanjih je tolažila in spodbujala, prebujala vest in oznanjala pokoro, mirila in spravljala sprte. »Po vaših ustih smo lahko slišali Kristusov glas,« se ji je zahvalil predstojnik nekega samostana.
Goduje 17. septembra.
Vir
Rane sv. Frančiška
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška, ...
Giovanni Croese, tako je bilo Frančiškovo družinsko ime, se je rodil leta 1804 v Camporosso pri Ventimiglia. Dvajsetleten je vstopil v kapucinski red in dobil ime Frančišek Marija. Najprej je bil v samostanu kuhar in bolniški strežnik, potem pa je hodil vsak dan po genovskih ulicah in pobiral miloščino za sobrate in reveže, ki so prihajali v samostan. Kmalu se je izkazalo, da je Frančišek pravzaprav bogat dobrotnik in se je komaj ubranil vseh, ki so iskali pri njem nasveta in pomoči.
Njegov sobrat je pripovedoval: »Štirideset let sem gledal, kako se je vračal v samostan ves prepoten, premočen od dežja, pozimi ves premražen, a vendar je bil brat Frančišek zmerom in vsakomur na voljo, da mu ustreže. Z neverjetno potrpežljivostjo je poslušal vsakega, ki mu je imel kaj potožiti ali ga je prosil nasveta, pomoči ali mu priporočal svojo zadevo v molitev.« Zraven vsega je odgovarjal na nešteto pisem. Pri Frančišku so se kmalu pokazali izredni darovi milosti: njegove napovedi so se uresničile, s svojim očesom je prodrl v človekove globine, njegova priprošnja je izprosila ozdravitve. Kmalu so vsi govorili o njem. Zaradi svetniškega življenja so ga imenovali samo še »padre santo« - »sveti oče«.
V prvih dneh meseca avgusta 1866 izbruhnila kuga. Genovo je zajel preplah. Kmalu so bile bolnišnice prenapolnjene in smrt je neusmiljeno kosila med meščani. Frančišek je želel streči bolnikom v vojaški bolnišnici, vendar mu predstojniki niso dovolili. Lahko pa je obiskoval bolnike po mestu. V svoji vnemi ni poznal ne počitka ne strahu. Bil je prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen za velike grehe meščanov. Ponudil je Bogu svoje življenje v spravo. Čez nekaj dni je hudo zbolel. »Bog me kliče,« je dejal sobratom, »pripravljen sem, če Bog sprejme mojo žrtev.«
Čez tri dni je umrl - in kuga ni terjala nobene žrtve več.
Frančišek goduje 17. septembra.
Vir