17.november
Florin, duhovnik - duhovnik
Saloma Krakovska - vdova
Hilda - opatinja
Elizabeta Ogrska - redovnica
Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila
bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla
blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.
»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)
»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«
»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«
1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.
(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)
Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica, goduje 17. novembra
Vir Vir2
Gregor Čudodelnik - škof
Atributi: palica
Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica, ...
Gregor je izhajal iz odlične družine v Neocezareji v rimski pokrajini Pontus in je bil vzgojen v antični verski miselnosti in kultu bogov. Pri
štirinajstih letih mu je umrl oče. Z bratom Atenodorom sta se odpravila na znano pravno šolo v Beritu, v sedanjem Bejrutu, kjer sta študirala retoriko in pravo. Bolj ko študij sta ju privlačila osebnost in nauk velikega krščanskega učenjaka Origena, ki se je po izgonu iz Aleksandrije naselil v Cezareji in kmalu zbral okoli sebe veliko učencev. Po Origenu sta našla pot v krščanstvo in se dala krstiti. Origen je željo svojih učencev po znanju in resnici znal potešiti s sokratsko metodo razlaganja naravoznanstva, jih vodil prek grške filozofije k božjemu razodetju in Svetemu pismu, ki ga je razlagal z neugnanim navdušenjem. Pet let sta bila v njegovi šoli. Origen jima je bil ne le zaupen prijatelj, temveč tudi iskren in prizadeven voditelj v verskem življenju.
Ko sta brata potem prišla v Cezarejo, je bil tamkajšnji škof ves vesel, da mu je Bog poslal pomočnika v prizadevanju, da bi spreobračal bogate poganske prebivalce gosto naseljenih mest. Odločil se je, da ju bo posvetil v škofa. Gregor se je bremena te časti zbal in se je umaknil v samoto. Vendar je pozneje prišel do spoznanja, da se za zmerom ne bo mogel odreči pomoči pri širjenju krščanske vere, zato je naposled ponižno sprejel škofovsko posvečenje. Postavljen je bil za škofa v Neocezareji.
To se je zgodilo okoli leta 240. Gregorju je bilo takrat komaj trideset let. Naslednjih trideset let je neutrudno spreobračal svoje rojake. Pridigal jim je, potoval po razsežni škofiji, zidal cerkve, skrbel za uboge in reševal sužnje. Med Decijevim preganjanjem se je umaknil v puščavo, kjer je napisal spis o skrivnosti Presvete Trojice, ki so ga pozneje velikokrat prepisovali in je bil mnogim rodovom najboljša osnova za razumevanje in razlaganje najvažnejših verskih resnic.
Ko je nastopil škofovsko službo, je Neocezareja štela le sedemnajst kristjanov; ko pa je okoli leta 270 umrl, je imelo mesto sedemnajst poganov, ki so se še upirali njegovemu delovanju in molitvi.
Goduje 17. novembra.
Vir