19.junij
Gervazij in Protazij - mučenca
Deodat - opat
Nazarij, škof
Uradno so od leta 1422 pa vse do leta 1955 v Kopru, na 19. junij, slavili patrona zaščitnika mesta Koper - sv. Nazarija. Ker me je tema od vedno zanimala, sem o tem napisala tudi seminarsko nalogo, da pa bi pritegnila vašo pozornost, sem skušala na kratko zapisati legendo o prvem koprskem škofu.
Celoten kult sv. Nazarija temelji na legendi. To je mnenje, ki ga ima večina strokovnih raziskovalcev koprske zgodovine. Moje mnenje je, da verjetno res ni oprijemljivih dokazov, da je sv. Nazarij res obstajal in da je bil res prvi koprski škof, vendar pa je močan in neizpodbiten dokaz tradicija, ki je prehajala iz roda v rod (in še danes prehaja v Borgo-u San Nazario v Trstu) dobrih 500 let. Tako zakoreninjeno slavje mora imeti neke realne osnove, saj tudi vemo, da ima navadno vsaka legenda v sebi kanček resnice. Vprašanje o verodostojnosti legende o sv. Nazariju je izjemno zapleteno in ga ne morem podrobneje analizirati, saj nisem zgodovinarka. Bom pa podrobno predstavila legendo o tem, kdo je bil sv. Nazarij - prvi koprski škof. Vir, ki to legendo, hkrati pa vse kar je povezano s sv. Nazarijem, najboljše predstavlja, je monografija Ricciotti Giollo: San Nazario - protovescovo e patrono di Capodistria , ki jo je avtor napisal leta 1969 in ki je v celoti prežeta z navezanostjo na sv. Nazarija in že sama po sebi kaže odnos, ki so ga imeli skoraj vsi Koprčani - in ne samo oni - do svojega zavetnika. To sem opazila tudi med pogovori z informatorji. Zanimive podatke sem zasledila še v knjižici Francesco-a Babudri-ja San Nazario - monografia popolare iz leta 1901.
Sv. Nazarij je bil po izročilu prvi koprski škof. Po vsej verjetnosti se je rodil med leti 470 - 480 našega štetja v istrski vasici Elpidium - Boste - Boršt. Vasica je od Kopra oddaljena približno 28 km, njeni prebivalci pa so še danes trdno prepričani, da se je sv. Nazarij rodil na mestu
kokošnjaka ob hiši gospe Francke Jurinčič. Starejši vaščan mi je ob vprašanju, kje je bil rojen sv. Nazarij, odgovoril: "Te pod to fruško je biv rojen!" (hruška se nahaja ob hiši Francke Jurinčič, o.p. D.T.). V bližini Boršta, na poti proti vasici Glem, se nahaja tudi cerkvica sv. Nazarija s pokopališčem. Družina sv. Nazarija je bila bogata ter rimsko-grškega porekla. Njegovi predniki so bili najverjetneje antični grški priseljenci, ki so jih kasneje Rimljani romanizirali in najverjetneje tudi pokristjanili. Za škofa ga je na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega Imperija, posvetil papež Janez I. leta 524. Zaradi izjemno težkih časov (propad Zahodnega Rimskega Cesarstva, cerkvena shizma, vedno večje uveljavljanje krščanstva) in dejstva, da je moral postati prvi koprski škof, je bil sv. Nazarij razgledan, učen in brezpogojno veren človek.
O njegovem otroštvu je malo znanega, glavnina legende je povezana z njegovim prihodom v Koper, ki je bil takrat še otok. Ko je bil leta 524 torej imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel na četrt »San Pieri« oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557. Pokopan je bil v cerkvi sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore).
Zaradi novih vojn, se je pogrebno mesto pozabilo, samo izročilo o prvem škofu pa ne. Minilo je 44 let, ko so posmrtne ostanke spet našli. Leta 601, ko je neki cerkveni uslužbenec Martin molil na stopnišču (najverjetneje je kak verni meščan, da bi zaščitil posmrtne ostanke svojega
škofa, le-te premestil "nekam na varno", kjer bi jih sovražniki težko našli), pod katerim so se vsem skriti nahajali posmrtni ostanki Nazarija, so se mu večkrat pokazali posebni svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Ker ni vedel, kaj se dogaja, je sklenil svoje doživetje opisati še
someščanom. Slednji so ga sicer poslušali, vendar mu niso verjeli, ker je svoje doživetje opisal nadvse »skromno in lahkotno«. K sreči pa se
čudežni dogodki niso končali tu. Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil, je vse skupaj najprej povedal duhovnikom in cerkvenim dostojanstvenikom, s katerimi je odhitel na mesto, ki mu ga je v sanjah pokazal angel. Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali. Ker je bil Peregrino cenjen meščan, so vsi ljudje začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: »Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui pater et Rector Iustini diceris urbis.« Prevod bi se glasil: "O sveti Nazarij, vladaj in
ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta". Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico, ki je izgledala tako:
NAZAR
PSVL. MI
GRAVIT
IN DNO KL
XIII. JVLY
Napis bi lahko prevedli: prezul Nazarij je odšel k gospodu 13. dne julijskih kalend. Ko so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo so prihiteli od vsepovsod, da bi videli ostanke škofa, o katerem so dotlej le slišali. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. 13. dan julijskih kalend je po današnjem koledarju 19. junij. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.
Vir
Julija Falconieri - redovnica
Imena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Cerkev Marijinega oznanjenja, ena najlepših v Firencah, oznanja njen spomin, zakaj iz veselja, da se jima je po dolgem pričakovanju rodil otrok, sta Julijanin oče in mati dala sezidati to svetišče. V njem je Julijana našla svoj zadnji počitek. To cerkev je pozneje rad obiskoval sv. Alojzij.
Po rani očetovi smrti je za dekle skrbel njen sorodnik, najverjetneje stric Aleksij Falconieri, eden izmed sedmerih ustanoviteljev servitskega reda. Ta ji je odpiral pot v duhovno življenje. Kot znamenje popolne zunanje odpovedi svetu si je Julijana nadela plašč, ki je zakrival vso postavo od glave do peta. Njo so posnemale še druge »Marijine služabnice«, kar je dalo podlago za ustanovitev tretjega reda servitov in redovnic, ki se imenujejo mantelantinje. V začetku niso imele klavzure. Leta 1304 pa je Julijana ustanovila nov red mantelantij, to je žensko vejo servitov in jim najbrž sama napisala pravila: češčenje žalostne božje Matere in dela usmiljenja. Sosestre so jo izvolile za prednico, a je tudi v tej službi ostala ponižna služabnica vseh.
Petintrideset let je vodila samostansko družino, posegala v krvave spore meščanov, jih mirila in spreobračala. V 70. letu je začutila, da se ji bliža smrt. Želela je biti obhajana. Ker je ob vsem, kar je zaužila, bruhala, ji je spovednik prinesel k postelji posvečeno hostijo in ji priporočil, naj se duhovno obhaja. Zamaknjena v hostijo je molila, omahnila na blazino in umrla. Nad njenim srcem pa so našli znamenje v obliki hostije. To se je zgodilo 19. junija 1341.
Na ta dan tudi goduje.
Vir
Romuald - redovnik
Imena: Romuald, Romi, Romul.
Romuald je bil vojvodskega rodu iz Ravene. Viteze so v tistem času vzgajali predvsem v spretnosti z orožjem in hrabrosti, zanemarjali pa
splošno izobrazbo. Romuald je bil veseljaške narave, strasten lovec in je rad zahajal v mestno družbo, ki si je privoščila zabave in druge užitke. Žalosten družinski dogodek pa ga je odločilno pretresel. Oče se je bil sprl z nekim sorodnikom in ga pozval na dvoboj. Sina Romualda je prosil za pričo. Oče je v dvoboju sorodnika ubil. Ta dogodek mlademu Romualdu ni dal miru. Kakor da bi bil sam kriv uboja, je šel v samostan delat
štiridesetdnevno pokoro, kakršno je tiste čase Cerkev terjala od morilcev. V tem samostanu je na prigovarjanje pobožnega fratra, ki mu je stregel, tudi ostal.
Pozneje je šel z opatovim dovoljenjem v šolo popolnosti k pobožnemu, malo čudaškemu in sila strogemu samotarju Marinu, ki je živel blizu Benetk. Marin ni poznal prizanesljivosti in je terjal od svojega učenca skrajno ponižnost, poslušnost in samozatajevanje. Spopolnil je tudi svojo izobrazbo. Pozneje je tudi sam preizkusil novo obliko puščavniškega življenja. Hodil je po Lombardiji in Apeninih ter živel zelo spokorno. Naposled se je naselil v Pereu blizu Ravene. Tu je prišel v stik z mladim nemškim cesarjem, Otonom III., ki ga je obiskal v njegovi puščavniški celici in ga prosil, naj sprejme izvolitev za opata v Apolinarijevem samostanu v Raveni. Nerad se je uklonil in se že čez dobro leto službi odpovedal. Hotel je obnoviti redovno disciplino, a je zadel na odpor menihov.
Leta 1004 je v Val di Castro blizu Piogge ustanovil meniško naselbino, kateri je v naslednjih letih pridružil še nove, tudi takšne za redovnice. Šel je tudi misijonarit med Madžare, zaradi starosti in bolezni pa se je moral kmalu vrniti v Italijo. Tu je preuredil več meniških naselbin. Kmalu po letu 1023 je ustanovil majhno meniško naselbino v Camaldoli blizu Arezza; ta se je pozneje razvila v samostan strogega kamaldolenskega reda, ki obstaja še danes.
Umrl je 19. junija 1027, star 75 let. Na ta dan tudi goduje.
Vir