20.junij
Silverij - papež
irski mučenci
Florentina - devica
Imena: Florentina, Flori, Flora, Florina.
Rodila se je okoli leta 550 v Španiji in v mladosti živela v Sevilli. Po smrti staršev je prevzela vzgojo najmlajšega brata Izidorja, ki ga Cerkev časti kot sv. Izidorja Seviljskega, slovečega cerkvenega učitelja.
Odrasli bratje so odšli vsak za svojim meniškim duhovniškim poklicem, Florentina pa je oddala Izidorja preskušenim učiteljem in odšla k
starejšemu bratu Fulgenciju, škofu v Eciju. Tu je ustanovila družbo redovnic, ki ji je brat Leander po vrnitvi iz Carigrada izdelal redovna pravila. Podlaga je bila ista, kakor jo je določil sv. Benedikt za sestro Sholastiko, Leander jim je dodal le dopolnila, ki so se mu zdela primerna za španske razmere.
Florentina je želela s svojimi sestrami preučevati Sveto pismo, zato ji je učeni brat sv. Izidor napisal bogoslovno razlago svetopisemskih resnic, znano pod naslovom »O katoliški veri zoper Jude«. Stara poročila soglasno hvalijo vzgojiteljske vrline sv. Florentine, njeno modrost, učenost in ponižnost. Medtem ko so njeni trije bratje kot dušni pastirji, učenjaki in državniki svoje sile zastavili za široko versko prevzgojo ljudstva, ki je delno šele tedaj prešlo iz arijanstva v katolištvo, je Florentina dopolnjevala njihovo delo kot vzgojiteljica žena in še posebej tistih, ki so živele v redovnih skupnostih.
Poročajo, da je poleg matične hiše v Eciji ustanovila in vodila še 40 do 50 samostanov. S svojim delom je položila temelje španski bogoljubnosti, ki je pozneje rodila toliko velikih svetnikov.
Umrla je med letoma 610 in 612. Njen grob so prvotno častili v seviljski stolnici, kjer sta bila pokopana tudi brata svetnika Leander in Izidor. Pred muslimanskimi Mavri so svetničine relikvije pozneje prenesli na skrit kraj, zdaj pa jih hranijo največ v Plasenciji, nekaj pa še v Murciji in Escorialu.
Goduje 20. junija.
Vir
Adalbert - škof
Imena: Adalbert, Adalberta.
Nemški cesarji srednjega veka so se zelo trudili za misijone v deželah Slovanov ob državni meji. Pokristjanjevanje se je začelo že za Karla Velikega, načrtno se pa je nadaljevalo za časa cesarjev Otonov iz saške dinastije. Cesar Oton I. je zasnoval ustanovitev nove cerkvne pokrajine s sedežem v Magdeburgu. Prvi nadškof je bil Adalbert, takrat opat v Weissenburgu (Alzacija).
Za misijonsko delo na vzhodu so ga prvič določili za časa cesarja Otona I. Olga, mati ruskega kneza Svjatoslava v Kijevu, je prosila nemškega kralja, naj ji pošlje škofa in duhovnike, ki bi širili krščanstvo med njenim ljudstvom. Sama je že bila krščena in je za krščansko vero želela pridobiti tudi svojega sina in rojake. Cesar je za to nalogo določil Adalberta. Ko je bil posvečen v škofa, se je z nekaterimi tovariši odpravil proti Kijevu. Toda po enem letu se je že vrnil, ker je bil odpor ruskih velikašev in ljudstva proti krščanstvu prevelik. Le z največjo težavo se je rešil pred napadi poganov.
Spet se je vrnil v samostan Weissenburg. Tu je nadaljeval pisanje Kronike Regina von Pruem. Zbral je podatke o cerkveni in splošni zgodovini v 10. stoletju, zlasti za leta 907-967. Poroča tudi o nekaterih podrobnostih svojega potovanja v Rusijo. Kronika kaže Adalberta kot moža globoke verske kulture, zrele izkušenosti in osebne plemenitosti.
Na sinodi v Raveni leta 968 je bila potrjena nadškofija v Magdeburgu in Adalbert je bil imenovan za prvega nadškofa. Takoj je odpotoval v Magdeburg, kjer so ga slovesno ustoličili. Že za božič leta 968 je posvetil tri škofe, ki so imeli svoje sedeže na slovanskih tleh saške vojvodine. Adalbert si je v naslednjih letih prizadeval za cerkveno ureditev svoje velike cerkvene province. Pri tem mu je bilo posebno pri srcu pokristjanjenje Lužiških Srbov, ki ga je večkrat sam pospeševal na napornih potovanjih po komaj naseljenih krajih. Kljub zvestemu spolnjevanju pastirskih dolžnosti je krščanstvo malo osvojilo duše Slovanov. Za Adalbertovim nesebičnim delom so čutili trdo vlado Nemcev, ki so z državno pomočjo grabili njihovo zemljo.
Adalbert velja za velikega misijonarja. Umrl je 20. junija 981, na ta dan pa tudi goduje.
Vir