20.julij
Elija - prerok
Imena: Ilija
Med redkimi svetimi možmi stare zaveze, ki jih časti naša Cerkev, je prerok Elija. Njegovo ime pomeni »Moj Bog je Gospodar«, priimek Tesban pa pove, da je bil doma iz Tesb v Galaadu. Deloval je v času kralja Ahaba in njegovih sinov v 9. stoletju pred Kristusom. V tistem času se je ljudstvo izneverjalo svojemu Bogu in častilo zlato tele ter Baala. Kralj Ahab je temu Bogu na prigovarjanje žene Izabele postavil v Samariji svetišče, ki ga je oskrbovalo 850 duhovnikov. V Svetem pismu SZ so opisani še drugi dogodki iz njegovega življenja, kako je na primer obudil mrtvega dečka, kako je premagal Baalove duhovnike.
Njegov učenec je bil Elizej. Nekoč sta prišla k Jordanu, kjer je Elija vzel svoj plašč, ga zvil in udaril z njim po vodi, da se je razdelila na dvoje in sta šla po suhem na drugi breg. Elizej je prosil Elija, naj mu zapusti delež svojega duha. Ko sta šla dalje in se pogovarjala, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji in Elija je šel v viharju proti nebu. Ker je na tako nenavaden način odšel s tega sveta, so Judje verovali v njegovo vrnitev. Njegova vrnitev je pomenila znamenje mesijanske dobe. Zato je prišel tudi Janez Krstnik v Elijevem duhu in moči. In celo Kristusa so imeli Judje za Elija.
Njegov nenavadni odhod z zemlje razodeva Gospodovo moč. Elija se bo spet prikazal pred velikim in strašnim dnem Gospodove sodbe, kakor napoveduje prerok Malahija. Iz njegovih besed raste pričakovanje Elije v Jezusovem času. Ko je Jezus vprašal učence, kaj pravijo, kdo da je Sin človekov, so odgovorili: Nekateri pravijo, da je to Janez Krstnik, drugi da Elija ... Tudi Janeza Krstnika so imeli za Elija, a je to odločno odklonil
(Jn 1,21), čeprav angelovo oznanjenje njegovega rojstva in Jezusove izjave (Mt 11,14; 17,10-13) potrjujejo, da je Janez Krstnik napovedani »prihodnji« Elija, prerok, ki mora priti. Nova zaveza večkrat omenja preroka Elija.
Preroka Elija upodabljajo s krokarjem, ki mu nosi hrano; z daritvenim mečem; z angelom, ki mu prinaša štručico kruha in vrč vode, prerok sam pa počiva pod grmom. Večkrat ga vidimo upodobljenega, ko se na gorečem vozu pelje v nebesa. Elija je zavetnik karmeličanov, letalcev in vseh, ki imajo opravka z letalsko službo. Bolj ko pri nas je Elijevo češčenje razširjeno v sosednji Hrvaški, zlasti v hrvaškem Primorju in v Dalmaciji. Na Slovenskem ima Elija dve cerkvi: v Prečni pri Novem mestu in v Planini pri Črnomlju. Poznajo ga tudi slovenske legende. Goduje 20. julija.
Vir
Hieronim Emiliani - redovni ustanovitelj
Rodil se je leta 1486 v Benetkah kot patricijski sin. V tistih nemirnih časih ga je zamikalo, da bi se spopadel v kakšnem boju in se zapletel v pustolovščine. Poveljstvo rodnega mesta mu je zaupalo trdnjavo Castelnuovo nad Piavo. Ob napadu avstrijskih čet je trdnjava padla in Hieronim (Girolamo) je prišel v ujetništvo. V samotni ječi je doživel notranji preobrat, k čemur je pripomogla čudežna rešitev na Marijino priprošnjo. Tedaj se je ves posvetil ljubezni do bližnjega in skrbi za trpeče in revne.
Za poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Nato se je odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je določila božja previdnost. V Benetkah je bil pri 32 letih posvečen za mašnika. Ko sta v letu 1528 pustošili lakota in kuga, je svoje imetje razdal potrebnim, ponoči pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike, dokler se ni sam nalezel pegavice. Po ozdravitvi se je posebej posvetil otrokom brez staršev. Dejavnost je razširil do Milana. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta, negoval bolnike in poučeval verouk. Njegov zgled je pritegnil sodelavce. Leta 1532 je ustanovil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji. Po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski.
Hieronim Emiliani goduje 20. julija.
Vir
Marjeta Antiohijska - mučenka
Zavetnica: kmetov, devic, dojilj, deklet, porodnic, žena; pri težkih porodih, proti nerodovitnosti, proti boleznim obraza in ranam; za rodovitnost, priprošnjica v stiski.
Atributi: palma, križ, krona, knjiga in glavnik
Imena: Marjeta, Marjetka, Marjetica, Metka, Meti, Meta, Megi, Pegi, Rita, Biserka, Eta, Greta, Gretka, Gretica, Marga, Margareta, Margica, Margeta. Ime Marjeta najverjetneje izhaja iz latinskega oz. grškega imena Margarita, ki pomeni »biser«. Drugo ime zanjo je Marina, izpeljanka iz lat. besede marinus, kar pomeni »morski«.
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 51 cerkva sv. Marjete
Marjeta spada k štirinajstim priprošnjikom v stiski in je poleg Barbare in Katarine ena od svetih treh devic. Častijo jo v Montefiasconeju nad Bolsenskim jezerom. Stolnica sredi mesteca, ki je posvečena mučenki, se imenuje S. Margherita. V njej so tudi njene relikvije. Po legendi se je rodila v drugi polovici 3. stoletja v Antiohiji. Njena dojilja jo je od rojstva vzgajala v krščanski veri. Ko je oče opazil, da zavrača poganske bogove, jo je prijavil oblastniku Olibriju. Ta jo je poskušal odvrniti od krščanske vere in se hotel z njo poročiti. Ker ga je zavrnila jo je dal žgati z baklami, obesiti za lase in bičati. V zaporu naj bi se ji ponoči prikazal zmaj in jo hotel požreti. Naredila je križ, zmaj je zginil, rane, ki jih je dobila pa naj bi se ze naslednji dan čudežno zacelile. Mnogo ljudi se je po tem dalo krstiti, zato je prefekt ukazal, naj Marjeto obglavijo.
V srednjem veku je veljalo, če je bilo vreme pred Marjetinim lepo, se je na njen dan začela žetev. Na 20. julij so tudi plačevali kmečko zakupnino. Velikokrat jo prikazujejo z zmajem. Večkrat je upodobljena tudi z drugimi devicami, njeno obglavljenje pa je na Carraccijevi sliki v cerkvi S. Maurizio v Mantovi.
Goduje 20. julija, v vzhodni Cerkvi pa 13. julija.
Pregovori: če sv. Marjete dan deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno. Sv. Marjeta grom in strelo obeta. Sv. Urh in sv. Marjeta kače paseta.
»Oče, vere v enega pravega živega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa mi nihče ne more vzeti iz srca. Pripravljena sem zanj preliti svojo kri, saj je tudi Jezus svojo prelil zame« (po »Zlati legendi«).
Vir