20. oktober
Rozalina - redovnica
Irena (Mira) - mučenka
Artemij - mučenec
Marija Terezija - redovnica
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, Terezija, Tereza, ...
Rodila se je leta 1834 v podeželski plemiški družini v Castelnaudaryju (Francija). Pisala se je Soubiran. Stric kanonik Ludvik je poskrbel za njeno dobro vzgojo. Želela je postati redovnica. Pretresla jo je usoda beguncev, ki jo je spoznala v Gentu in po vrnitvi v domačem kraju skupaj s stricem ustanovila skupnost bratovščine begunk.
Leta 1864 je ta sprejela obliko kongregacije z večnimi obljubami in dobila ime »Družba Marije Pomočnice«. Sestre so se posvetile duhovni in telesni skrbi revnih deklet v mestih. Družba se je lepo razvijala kljub vojni leta 1870. Tedaj pa je prišlo do nepričakovanih zapletov.
Leta 1868 je Marija Terezija kot predstojnica sprejela novinko, ki je kmalu kot Marija Frančiška de Borgia napravila redovne zaobljube. Bilo ji je že osemintrideset let in je obetala, da bo postala izjemna in duhovno razgibana članica kongregacije. Šele čez čas so ugotovili, da je bila po vseh pravilih poročena, zaradi česar so bile njene zaobljube neveljavne in hkrati neveljavna tudi vsa druga njena dejanja in opravila v redovni družini. Vendar je zmogla v kratkem dobiti na svojo stran vso kongregacijo. Prepričala je tudi ponižno mater de Soubiran, da je odstopila. Umaknila se je v zavetišče v Clermont-Ferrandu, kjer je živela v bednih okoliščinah. Celo izključili so jo iz kongregacije, ki jo je sama ustanovila.
Ponižanja je voljno prenašala. Po njeni smrti (leta 1889) je prišla na dan resnica. Njena nasprotnica je zapustila redovno družbo in izginila. Skrbna preiskava je ugotovila njeno dvojno življenje, vrnila pa je dobro ime spominu Marije Terezije de Soubiran, katere posmrtne ostanke so leta 1891 pokopali pri njenih redovnih hčerah.
Sv. Marija Terezija goduje 20. oktobra.
Vir
Vendelin - opat
Zavetnik kmetov, pastirjev, živine, polja in proti kužnim boleznim živine
Imena: Vendelin, Vendel, Vendi, Vene, Venko, Veno, Vendelina, ...
Svetnik je živel v 6. in v začetku 7. stoletja, torej v zgodnji dobi germanskega krščanstva. Zanesljivih poročil o njegovem življenju nimamo.
Šele v 15. stoletju je bil napisan življenjepis (Vita) kraljevega sina z Irskega, toda ta nima zgodovinske vrednosti. Po legendarnem izročilu naj bi bil Vendelin irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil ob reki Moselle, na meji med Nemčijo in Luksemburgom. Proti koncu
šestega stoletja so ga menihi benediktinskega samostana v Tholeyu (sedanje okrožje Ottweiler) izbrali za opata. Na njegovem grobu so sezidali kapelo, ki je kmalu privabila množice romarjev.
Sloves zavetnika zoper razne bolezni si je Vendelin ohranil do danes, zato verniki še vedno radi romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, zlasti v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Kot božjepotna slovi zlasti svetniku posvečena lepa gotska cerkev v St. Wendlu v Posarju (Nemčija), zgrajena nad njegovim kamnitim grobom. Kako je bilo češčenje tega svetnika v poznem srednjem veku razširjeno, sklepamo iz tega, ker je zraven njegovega groba nastalo mesto St. Wendel, ki je sprejemalo iz leta v leto več romarjev.
Upodabljajo ga kot pastirja s palico in z malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi, kot pastirja v obleki mladega kraljeviča, kot opata ali škofa; krona in ščit ob njegovih rokah pomenita njegov plemiški rod. Časte ga kot zavetnika kmetov, pastirjev in ovčarjev, zavetnika polj in živine (proti živinski kugi). Kot varuha živine so ga častili zlasti v nemških krajih, varoval jo je tudi pred volkovi, zato so njegovo podobo radi pritrjevali na hleve.
Pri pristavi brežiškega gradu, kake četrt ure od Brežic, so postavili v 18. stoletju kamnito soho sv. Vendelina z nemškim napisom:
O sveti Vendelin, veliki živinski patron, kjer varuješ ti, tam nobeno govedo ne zboli.
Goduje 20. oktobra.
Vir