20. november
Štefan Mlajši - menih
Edmund - kralj
Zavetnik proti kugi
Atributi: krona na glavi; šopek puščic v roki
Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, ...
Rodil se je leta 841 v saški kraljevi družini. Komaj petnajst let je bil star, ko ga je škof Humbert Elman o božiču leta 855 okronal za kralja Vzhodne Anglije. Čeprav je bil še mlad, so ga odlikovale številne kreposti, zlasti srčnost, modrost, pravičnost, usmiljenost do trpečih in
pobožnost. Leto dni je živel popolnoma odmaknjen svetu in se poglabljal v branje Svetega pisma.
Ko je vladal že petnajst let, so divji, še poganski danski roparji prihrumeli nad Anglijo. Legenda pripoveduje, da so prišli do nekega ženskega samostana. Redovnice so si v strahu pred njihovo predrzno nesramnostjo porezale ustnice in nosove, da bi se jim zdele grde in jih ne bi nadlegovali. Tolovaji so nato v besu vse poklali. Edmund je zbral vojake in roparje premagal. Toda le za kratko. Kmalu so se vrnili še z večjo
močjo, ujeli kralja Edmunda, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Ker ga niso mogli prisiliti, da bi zatajil vero, so ga privezali k drevesu, obsuli s puščicami kakor nekoč afriški strelci sv. Boštjana in ga naposled obglavili. To se je zgodilo leta 870.
Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Na oksfordskem koncilu leta 1222 so dan njegove smrti razglasili za zapovedan praznik. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji. Goduje 20. novembra.
Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki. Iz 17. stoletja je njegova upodobitev v kapeli Henrika VII. v Westminstru in v angleškem kolegiju v Rimu na Albertijevi sliki Svete Trojice.
Sv. Edmund goduje 20. novembra.
Vir
Bernvard - redovnik
Zavetnik škofije Hildesheim; zlatarjev
Atributi: kovaško kladivo; Bernvardov križ
Imena: Bernvard, Bernvardo, Berni, Bernvarda, ...
Rodil se je okoli leta 960 v plemiški družini. Oče mu je zgodaj umrl, zato je zanj skrbel stric Folkmar, tedaj še diakon v Hildesheimu. Poslal ga je v tamkajšnjo stolniško šolo. Pri ravnatelju Thangmarju se je Bernvard temeljito poučil v vseh tedanjih vedah, še posebno v upodabljajoči umetnosti in tudi njeni uporabni vrednosti. Leta 987 ga je cesarica Teofanu (Grkinja po rodu) poklicala za dvornega kaplana in mu izročila v vzgojo sina, kralja Otona III.
Po posvečenju za škofa v Hildesheimu leta 993 se je z vso vnemo lotil duhovnih in svetnih nalog svoje škofije. Hildesheim je bil mejna škofija proti poganskim Slovanom in prednja straža proti sovražnim Normanom ter Vikingom. Po takratni navadi je moral Bernvard iti večkrat na bojne pohode in braniti meje škofije, ki so bile hkrati tudi državne meje. Največjo skrb pa je posvetil pospeševanju duhovnega življenja v
svoji škofiji.
Posebne zasluge, ki segajo še v naš čas, si je pridobil na področju cerkvene umetnosti. Pod njegovim vodstvom so delavnice cerkvene umetnosti v Hildesheimu dosegle največji razcvet. V samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, v katerih so gojili lepopis in miniature. Veliko dragocenih rokopisov in knjig, okrašenih z inicialkami, je nastalo v tem času prav na Bernvardovo pobudo. V nekem zakramentariju in evangeljski knjigi so ohranjeni Bernvardovi posvetitveni verzi, ki jih je sam napisal. Ohranjenih je več zlatarskih del, izdelanih po njegovih
načrtih in pobudah; nekatera med njimi pa je celo sam izdelal.
Njegova zamisel in krona njegovega življenja je benediktinski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Njegovi začetki segajo v leto 996. Leta 1022 je posvetil čudovito samostansko cerkev. Deset dni pred smrtjo, 10. novembra 1022, si je oblekel redovno obleko sv. Benedikta. Pokopali so ga v njegovem samostanu sv. Benedikta.
Goduje 20. novembra.
Vir