22. januar
Lavra - devica
Anastazija - mučenka
Vincenc Palotti - duhovnik
Anastazij - mučenec
Imena: Anastazij, Anastas, Anastazijan, Anastazija, Asja, Asta, Asjaflora, Nasta, Nastasja, Nastja, ...
Perzijski kralj Kozroes je leta 614 osvojil in požgal Jeruzalem, razdejal cerkve in božji grob ter ugrabil relikvije svetega križa in jih odpeljal s seboj v Perzijo. Zanje se je začel zanimati mlad perzijski vojak, Magundat. Zvedel je, da je na tem križu trpel in umrl Bog kristjanov in se tako žrtvoval za grehe vsega sveta. Mladeniča je to pretreslo in prevzelo, zato je želel natančneje spoznati krščanstvo. Zapustil je vojaško službo in odšel v mesto Hierapolis. Tu se je pri nekem zlatarju, kristjanu, učil krščanskih resnic, z njim obiskoval cerkev ter se navdihoval ob življenjepisih raznih mučencev. Sklenil je, da tudi sam postane kristjan. Napotil se je v Jeruzalem, tam pa ga je za svojega sina sprejel pobožen duhovnik pri cerkvi božjega groba, Elija. Ta ga je pripravil na krst, pri katerem je Magundat prevzel novo ime, Anastazij. Po krstu je vstopil v samostan sv. Anastazija blizu Jeruzalema, kjer je v molitvi in delu, vestnem izpolnjevanju pravil ter branju dejanj mučencev, preživel sedem let. Ko mu je bilo v sanjah razodeto, da bo tudi sam okusil kelih trpljenja, se je z dovoljenjem opata odpravil v svete kraje, kjer ga je v Cezareji res čakalo mučeništvo. Tu je, podobno kakor povsod, kamor ga je pot zanesla, pogumno pozival razne vražarje in vojake, naj opustijo svoje poganstvo in sleparije, tako kot je to storil on, ko je postal kristjan. Naznanili so ga, da je ovaduh, ga prijeli in vrgli v ječo. Namestnik perzijskega kralja ga je večkrat zasliševal in prepričeval, naj se vrne k perzijski veri, a zaman. Grozil mu je s križanjem, v kamnolomu je moral v verigah nositi težko kamenje, prenašati sramotenje in mučenje, a ni klonil. Nazadnje so ga odvlekli v Perzijo, da bi ga sodil kralj. Ker je tudi tu ostal trden v svoji veri, so ga po hudem mučenju (obesili so ga za roko, na nogo pa mu navezali težak kamen ter ga tako pustili viseti) skupaj s še sedemdesetimi drugimi kristjani zadavili in mu odsekali glavo.
Ime: Pred krstom je nosil ime Magundat, po krstu pa je privzel ime Anastazij, ki v grščini izhaja iz besede anastasis in pomeni »vstajenje od mrtvih« oz. »rojen na veliko noč«.
Rodil se je okoli leta 600 v vasi Rasinemi v pokrajini Raseh v Perziji, umrl pa 22. januarja 628 v kraju Betsaloe v Perziji.
Zavetnik: zlatarjev, proti glavobolu in obsedenosti.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot meniha, ki so ga ubili s sekiro, kot mladega mučenca s palmo; oblečenega v bogat plašč s križem v roki. Posamezni prizori iz njegovega življenja so upodobljeni na freskah v cerkvi sv. Vincencija in Anastazija v Rimu.
Čudež: Gre pravzaprav za sanje, v katerih mu je Bog razodel njegovo življenjsko poslanstvo oz. srčno željo. V sanjah se je videl, kako stoji na visoki gori. Nekdo se mu je približal in mu ponudil zlat kelih, ves posut z dragimi kamni, poln vina, ter mu velel: Vzemi, pij! Vzel je in pil. Ko se je zbudil, je sklepal, da je to kelih trpljenja, ki mu ga je Gospod pripravil.
Sveti Anastazij, perzijski mučenec goduje: 22. januarja.
Vir
Vincencij - diakon, mučenec
Imena: Vincencij, Vincenc, Vinc, Vincent, Vinko, Vinček, Vinci, Cenc, Cencek, Vincencija, Vinka, ...
Tega diakona, najslavnejšega španskega mučenca, je dal v strahovitem Dioklecijanovem preganjanju zgrabiti cesarski namestnik Dacijan skupaj z njegovim škofom Valerijanom in ju vreči v ječo. Vincencij je tudi v imenu škofa, ki mu beseda ni tekla tako gladko, izpričal vero: »Midva sva krščanske vere, služabnika in pričevalca enega in pravega, Boga, ki biva na veke. Tvojih groženj in kazni se ne bojiva.«
Tedaj se je namestnik silno razjezil. Škofa je obsodil na pregnanstvo, zoper Vincencija pa je kar škripal: »Tega upornika, ki si nas je drznil javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnico z vročekrvnim hujskačem! Raztegnite mu ude, razmaknite celo telo. To naj bo za začetek, za uvod k pravim kaznim!« In rablji so privezali junaškega pričevalca in ga nategnili, da so mu udje stopili iz sklepov, potem pa ga trgali z železnimi grebeni, da so se videla gola rebra in deloma že drobovje. Sv. Avguštin pravi, da je toliko trpel, da noben človek ne bi mogel prenesti takega trpljenja, če ga ne bi podpirala božja moč.
Po novih neverjetnih mučenjih so ga vrgli v temnico globoko pod zemljo. Staro poročilo pravi, da je temo tiste ječe obsijala večna luč, močna klada se je sama razklenila, tla, pokrita s črepinjami, so se pokrila kakor z dišečimi cvetlicami in nepremagljivi božji junak je ves pokrepčan prepeval Bogu psalme in hvalnice. Kristus ni dopustil, da bi ga znova mučili. Poklical ga je k sebi 22. januarja 304. Na ta dan goduje.
Cesarski namestnik se je hotel maščevati nad mrtvim junakom tako, da ga je ukazal potopiti v morje, kar je veljalo za sramotno kazen. Toda valovi so naplavili mučeniško truplo na breg, kjer ga je pokril morski pesek. Ko je Cerkev dosegla svobodo, so ga pokopali v cerkvi, ki so jo v njegovo čast sezidali ob mestnem obzidju. Drugo veličastno cerkev mu je postavilo mesto Zaragoza.
Vir
Teodolinda - kraljica
Atributi: poučuje dva dečka
Imena: Teodolinda, Dietlinde, Linda, Irma, Belinda, Gerlinda
Po vplivnosti za narodno in cerkveno zgodovino jo lahko uvrščamo v družbo najpomembnejših žena zgodnjega srednjega veka. Bila je hči bavarskega vojvoda Garibalda in žene Valtrade, po rodu iz dežele Langobardov. Doma so jo skrbno vzgojili v katoliški veri, vendar se je, verjetno na materin nasvet, poročila z langobardskim kraljem Avtarijem, ki je bil arijanec. Bavarsko je zapustila leta 589, nekako takrat, ko so naši slovenski predniki ob naseljevanju na sedanjih tleh dosegli meje njene domovine.
Avtari je bil ženi hvaležen, da se je odločila zanj in ji je obljubil, da bo lahko ostala pri svoji veri. Langobardi so kot arijanci novo kraljico sprejeli z nezaupanjem. Že v prvem letu pa si je znala pridobiti njihova srca. Ko ji je umrl mož, so ji langobardski velikaši priznali pravico, da si sama izbere drugega moža, ki jim bo za kralja. Teodolinda je preudarno dala roko turinskemu vojvodu Agilulfu, prav tako arijancu. Bilo pa je to že v času, ko je nastopil v Rimu papež Gregor Veliki.
Med apostolskim sedežem in Langobardi je dotlej vladala stalna napetost, večkrat tudi sovražnost. Kraljica Teodolinda pa je s svojo modro politiko dosegla, česar ni nihče pričakoval. Kralj je ženi dovolil ne samo živeti po katoliškem verskem prepričanju, ampak tudi zidati nove cerkve. Leta 599 pa je pridobila moža za daljnosežno poravnavo s papežem. Izgnani katoliški škofje so se smeli vrniti domov in svobodno delovati. Svetnici je bilo to premalo: pogrešala je samostane, da bi ljudje videli zglede krščanske popolnosti. K njej se je zatekel irski menih sv. Kolumban. Teodolinda ga je spoštijivo sprejela in pridobila moža, da mu je podaril zemljo za velik samostan Bobbio. Ta se je razvil v žarišče svetosti in učenosti. Zdaj je kraljica lahko mirno gledala v prihodnost in se zanesla, da bodo Langobardi kmalu pripluli v katoliški pristan, kakor je srčno želel tudi papež Gregor Veliki. Spolnilo se je to leta 653 pod vlado njenega nečaka Ariberta, ko je bila ona že petindvajset let v grobu.
Goduje 22. januarja.
Vir