22.april
Agapet I. - papež
Hugo, škof
Ime: iz nemščine: Hubert = modrijan, mislec, bistroumen duh.
Rodil se je leta 1053 na gradu Chateauneuf v Franciji, umrl pa 1. aprila 1132 v Grenoblu.
Družina: Bil je plemenitega rodu, vendar vzgojen v duhu pobožnosti in preprostosti. Oče Odilo je bil ugleden grof, ki je starost preživel kot kartuzijan, mati pa je pozneje kot redovnica živela v škofijskem dvorcu svojega sina.
V Hugu se je, tudi po zaslugi vzgoje v domači družini, kmalu porodila želja, da postane duhovnik. Po temeljitem študiju bogoslovja je bil
posvečen in imenovan za kanonika v mestu Valence. Že od vsega začetka je vse svoje sile usmeril v to, da bi prenovil življenje duhovnikov in vernikov, ki so v marsičem dajali slab zgled in zahajali na stranpota. Z vsem srcem se je zato zavzemal za ustanovitev kartuzijanskega samostana v Clunyju, ki naj bi začel versko prenovo vseh stanov. Leta 1080 je, čeprav se je čutil nesposobnega in nevrednega, prevzel škofijo v Grenoblu, ki jo je nato vodil kar 52 let. Našel jo je zanemarjeno in izropano, pa mu jo je z vztrajnostjo uspelo duhovno popolnoma prenoviti. Vseskozi je bil velik prijatelj kartuzijanov; svetemu Brunu in njegovim šestim tovarišem je podaril veliko posestvo v divjini, imenovano »la Chartreuse«, kjer je Bruno ustanovil Veliko kartuzijo, matični samostan reda. Osebno je bil izredno skromen, vse svoje imetje je razdal revežem, z vztrajnostjo in ponižnostjo pa je dosegel, da so ga mnogi ne samo spoštovali, pač pa tudi posnemali in sledili njegovemu zgledu.
Sodobniki: Hugo, papežev legat in škof v Lyonu, sv. Bruno, sv. Bernard, papež Gregor VII.
Zavetnik: mesta Grenobla.
Čudeži: Znan je »čudež svetega Huga v refektoriju« (obednici). Hugo je vstopil v obednico nekega kartuzijanskega samostana v trenutku, ko so prinesli menihom na mizo prepovedano hrano - meso. Hugo se ga dotakne in meso pri priči razpade.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, pogosto pa tudi v obleki kartuzijanov z različnimi znamenji ob sebi: z lučjo v roki, z labodom ob strani (labod pomeni ljubezen do samote). Na številnih slikah ga vidimo s šestimi redovnimi brati, kako jim izroča redovniško oblačilo. Upodobljen je tudi s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov).
Beatifikacija: Med svetnike so ga prišteli že dve leti po smrti, leta 1134.
Goduje: 1. aprila, kartuzijani pa praznujejo 22. aprila.
»Vem za tvoja leta in tvoje bolezni; a za dobro tvojega ljudstva imam raje tebe, starega in bolnega, kot pa kogarkoli drugega, četudi je mlad in zdrav.« (Odgovor papeža Honorija II., ko ga Hugo prosi za odstop.)
Vir
Marija Gabrijela - redovnica
Imena: Marija Gabrijela
Kot peti otrok med osmimi brati se je Marija rodila leta 1914 v kraju Dorgali na otoku Sardiniji. Mladost je preživljala podobno kakor njene sovrstnice v tistem času. Pomagala je neki ubožni družini in ni kazala posebne verske vneme. Leta 1932 ji je umrla sestra Ivana Antonija, na katero se je bila močno navezala. Tedaj je spremenila svoje življenje. Stopila je v vrste dekliške Katoliške akcije in začela delovati najprej v
župnijski katehezi. Leta 1935 se je odločila za življenje v kontemplativnem ženskem redu. Domači kaplan jo je usmeril k trapistinjam v Grottaferrati blizu Rima. Takrat si je privzela ime Gabrijela.
Po značaju je bila trmasta, trda do bližnjih, neubogljiva, v samostanu pa se je vedno bolj potapljala v duhovno zbranost in molitev. Vsa ta prizadevanja je okronala z zaobljubami 31. oktobra 1937.
Znano je, da se življenje v trapistovskem samostanu odvija pod strogo klavzuro, med molkom in trdim delom. Toda samostan v Grottaferrati je imel še posebno značilnost. Na pobudo opatinje se je v njem razvila ekumenska odprtost. Redovnice so vzdrževale stike z anglikansko Cerkvijo in nenehno goreče molile za edinost. Pri njih je bilo že čutiti tisto ekumensko odprtost, ki je prišla v Cerkvi do izraza po 2. vatikanskem cerkvenem zboru. V tem duhovnem ozračju je sestra Marija Gabrijela v januarju 1938, po Molitveni osmini za edinost kristjanov, ponudila Gospodu svoje življenje kot veliko prošnjo za edinost.
Nekaj tednov po tem darovanju je Gabrijela zbolela. Začela je pokašljevati, mučili so jo napadi vročine. Zdravniki so kmalu ugotovili, da je zbolela za jetiko. Zadnje mesece življenja je preživela deloma v bolnišnici deloma v samostanu. Tam je umrla na nedeljo Dobrega pastirja, 23. aprila 1939.
Glas o bridki bolezni mlade redovnice in njeno velikodušno žrtvovanje za edinost kristjanov je hitro prestopil meje Grottaferrate in se
razširil daleč po katoliškem svetu. Njen grob (zdaj je pokopana v samostanu Vitorchiano v rimski okolici) še danes obiskujejo tudi številni anglikanci in protestanti.
Za blaženo jo je sedanji papež razglasil 25. januarja 1983 v baziliki sv. Pavla v Rimu. Med drugim je tedaj dejal, da jo je hotel povzdigniti kot »znamenje časa in vzornico tistega 'duhovnega ekumenizma', h kateremu je pozval zadnji koncil«. Dostavil je še, da »ob njenem zgledu lahko z optimizmom gledamo v prihodnost. Kljub različnim težavam bo končno prišlo do cerkvene edinosti.«
Vir
Leonid
Imena: Leonid, Leonidis, Leonido; Leonida
Leonid(a) je bil izobražen in premožen mož v Aleksandriji, oče sedmih otrok. Najstarejši je bil Origen, znameniti cerkveni pisatelj v 3. stoletju. Bil je učitelj in je od vseh otrok, zlasti od prvorojenca, zahteval, da so se temeljito učili Svetega pisma. Nekatera poglavja so morali znati na pamet. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, kako je oče slutil, da sina Origena posebej vodi božja roka. V očetovi šoli se je navzel ljubezni do Kristusa, za katerega je bil pripravljen tudi pretrpeti mučeniško smrt.
Cesar Septimij Sever je leta 202 pod strogo kaznijo prepovedal prestop v krščanstvo.
Število kristjanov pa je kljub temu vedno bolj raslo. Preganjali so pa predvsem katehumene. Veliko je trpela aleksandrijska katehetska šola, katere predstojnik je bil Klemen, človek z velikimi znanstvenimi in literarnimi načrti. Ko je ta zapustil Aleksandrijo, ga je nadomestil osemnajstletni Origen.
V tem preganjanju je hotel cesarski namestnik Let (Laetus) kristjane v Egiptu popolnoma zatreti. Iz vseh egiptovskih pokrajin so jih prignali v Aleksandrijo, kjer jih je na tisoče izgubilo življenje. Tudi Leonida so prijeli. Bil je pripravljen umreti za Kristusa, skrbela pa ga je
družina. Zavedal se je, da zapušča ženo in sedem nepreskrbljenih otrok; Origen je bil star sedemnajst let. Vedel je, da mu bo zaplenjeno
premoženje in družina pahnjena v skrajno bedo.
Mladi Origen je čutil očetovo skrb, zato mu je pisal v ječo, naj ne bo v skrbeh zanje in naj bo stanoviten. Res je bil stanoviten in je vse dal za Kristusa. Bil je obglavljen leta 203 ali 204. Premoženje mu je bilo zaplenjeno. Neka plemenita žena je podpirala Origena, da se je izšolal in skrbel za družino očeta mučenca.
Goduje 22. aprila.
Vir