23. februar
Montan Toledski - škof
Dositej - menih
Polikarp, škof in mučenec
Opis Polikarpovega mučeništva v letu 156 je prvo in najstarejše izvirno poročilo o smrti mučenca in dragocen spomenik
starokrščanskega življenja in verovanja. Krepka in hkrati ljubezniva postava Polikarpa, škofa v Smirni, je čudovit zgled, kakšni duhovni nagibi in spodbude izhajajo od osebe, ki v svojem poklicu in življenju postavi celega moža. Bil je učenec apostola Janeza in učitelj sv. Ireneja.
Po starem izročilu je bil Polikarp »od apostolov«, bržkone od apostola Janeza, postavljen za škofa v Smirni, ki je bil za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. Nad pol stoletja je vodil to krščansko srenjo. S potrpežljivostjo in ljubeznijo je pridobival spoštovanje pravovernih. Kadar pa je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Tako je z ostrimi besedami zavrnil gnostika Markiona, ki je skušal doseči njegovo priznanje. Obiskal je tudi papeža Aniketa v Rimu in se z njim pogovarjal o vprašanjih cerkvene prakse. Glede dneva praznovanja velike noči se nista zedinila, vendar sta se kljub temu razšla v miru.
Po vrnitvi iz Rima je kmalu v Smirni umrl mučeniške smrti. Cesarski namestnik je zahteval od njega, naj prekolne Kristusa. Polikarp je odvrnil: »Šestinosemdeset let mu služim, pa mi še nikdar ni storil nič žalega. Kako bi tudi mogel kleti svojega kralja, ki me je odrešil? - Če hočeš zvedeti, kakšna je krščanska vera, daj mi dan odloga, da ti jo razložim.« Oblastnik mu je ukazal, naj o veri govori ljudstvu. Polikarp: »Tebe sem imel za vrednega, da bi s teboj govoril. Zakaj kristjani znamo biti pokorni oblastem, od Boga postavljenim, kolikor nam dopušča vest.« Nato ga je poglavar obsodil na smrt na grmadi, pa se ga ogenj ni dotaknil. Končno so ga prebodli s sulico in mrtvega vrgli v ogenj.
To se je zgodilo 23. februarja leta 155 ali 156. Na ta dan goduje.
Vir
Janez Teristi, menih
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Živel je v 11. stoletju. Rodil se je plemenitaškim in bogatim staršem v mestu Palermo, čeprav naj bi družina živela v kraju Cursano na Kalabriji. Po življenjepisih se je to zgodilo zaradi divjanja Saracenov. Ti so s Sicilije prodrli na ta južnoitalijanski polotok ter porušili Cursano in druga bližnja mesta. Njegova družina je bila pri tem zelo prizadeta. Saraceni so ubili očeta, nosečo mater pa odpeljali v Palermo, kjer jo je vzel za ženo eden najimenitnejših Arabcev v mestu.
Mati je ostala v srcu kristjanka in je v haremu zelo trpela. Želela je, da sina ne bi vzgajali mohamedanci. Skrivaj mu je svetovala, naj zbeži nazaj na Kalabrijo, se da krstiti in tako postane kristjan. V zvezi z njegovim begom s Sicilije poročajo o prvem čudežu. Janez je z
majhnim križem v roki razpršil svoje zasledovalce. Ko je prišel v domače kraje, ga je škof sprejel z nezaupanjem. Z raznimi dobrimi deli je moral dokazati odločenost, da postane kristjan. Bil je krščen in poučen v veri.
V kalabrijskem mestu Stilu je v cerkvi videl podobo sv. Janeza Krstnika. Tako ga je prevzela, da je sklenil poslej posnemati zglede tega svetnika. Umaknil se je na bližnjo goro Consolino, kjer se je srečal z dvema menihoma samotarjema. Sprejela sta ga medse in ga poučevala o meniških pravilih sv. Bazilija. Tako je postal menih bazilijanec.
Iz njegovega poznejšega življenja je znanih še več čudežev. Tako je nekoč šel na polje nekega posestnika, ko so ravno želi. Razdivjalo se je neurje. Janez je med tem molil. Ko je nevihta ponehala, je bilo klasje požeto in povezano v snope. Zadnji čudež, o katerem poročajo, je bil povezan z zgodovinskimi okoliščinami tistega časa. Neki plemič po imenu Ruggero, ki so ga nazivali »kraljevi sin«, je bil v boju hudo ranjen. Janez Teristi je bil tedaj že mrtev in ljudje so ga takoj po smrti imeli za svetnika. Ko so na Ruggerovo rano položili krajec Janezove obleke, je ta nenadoma ozdravel.
Natančen datum smrti Janeza Teristija ni ugotovljen. Najbolj verjetno je mnenje, da je umrl še pred letom 1099, ker je tedaj že obstajal samostan, posvečen njegovemu imenu. V poročilih je predstavljen kot vzor svetosti, tesno povezan z meniškim okoljem bazilijanskega tipa. Pripisujejo mu kreposti gorečnosti, poguma, ponižnosti, vztrajnosti.
Vir