23. marec
Rebeka Libanonska - redovnica
Alfonz iz Mongroveja, škof
Imena: Alfonz, Fonzi, Fonzek, Alfi; Alfonza, ....
Rodil se je v majhni španski vasi. Že po dveh letih dela so ga imenovali za predsednika inkvizicijskega sveta v Granadi. Kot laik je resno in pravično opravljal svoje delo. Kralj Filip II. je hotel urediti težave med Indijanci v Peruju, med katerimi se jih precej ni hotelo spreobrniti, zato je želel poslati Alfonza v Limo, zato ga je imenoval za škofa. Tam je Alfonz temeljito obnovil cerkve in celotno misijonsko delo. Z veliko skrbjo se je zavzemal za Indijance in se učil njihovih jezikov.
Razglašen je za patrona Peruja. Največkrat je naslikan v škofovski obleki med pridigo Indijancem.
Goduje 23. marca.
Vir
Viktorijan, laik
Imena: Viktorijan, Viktor, Vik, Viki, Viko, Viktorijo, Viktorin, Zmago, Zmagoslav
V petem stoletju je v rimski provinci Afriki kraljeval Hunerik, ki je bil v srcu neizprosen arijanec. Na začetku svoje vlade je pokazal do katoličanov strpnost, misleč, da bodo prestopili k arijancem. Ko pa je videl, da katoličani ostajajo zvesti Cerkvi, jih je začel divje preganjati.
Provinco Afriko je najbolj prizadelo mučeništvo Viktorijana, prokonzula v Kartagini, najuglednejšega laičnega katoličana v tedanjem času. Doma je bil v Hadrumetu in imel veliko premoženje. S temeljito pravno izobrazbo je bil do tedaj kralju Huneriku močna opora pri upravljanju države. Kralj mu je ob začetku svojega nastopa zoper katoličane obljubil najvišje državne službe in časti, če prestopi k arijancem. Viktorijan mu je tedaj poslal naslednji odgovor:
»Nobena laskava ponudba me ne bo odvrnila od vere in ljubezni do našega Gospoda. Tako zaupanje imam, da mi bo Vsemogočni pomagal, da sem takoj pripravljen raje prenesti vse vrste mučenja, kakor da bi pristal na arijansko brezbožnost. Moreš me žgati z ognjem ali izpostaviti zverem ali izbrati katero drugo kazen, nikdar me ne boš pripravil do tega, da bi zapustil katoliško Cerkev, v kateri sem bil krščen.
Če bi se pregrešil s tako ogabnim dejanjem, bi se pokazal kot nehvaležni in izdajalski odpadnik, čakale pa bi me nato muke brez konca; zaradi tega se to ne bo zgodilo, ker mimo sedanjega življenja obstaja še drugo, večno; bo pa tudi večno plačilo za tiste, ki bodo zmagali. Nikakor ne morem zapustiti resnične in edino prave vere in postati nezvest Njemu, ki mi je naklonil tolikšne zaklade svoje milosti.«
Odgovor je tako razjezil besnega tirana, da je dal Viktorijanu okusiti tolikšno mučenje, da njegovega trajanja in krutosti ni mogoče opisati. Svetnika je misel na Boga tako utrdila in ga napolnila z neizrekljivim veseljem, da je svoj tek srečno dokončal; odšel je, da bi prejel v nebesih slavni venec mučeništva.
To preganjanje je opisal Viktor, škof v mestu Vita, v delu »Zgodovina preganjanj v afriški provinci«. V tej knjigi omenja še druge mučence, katerih se Cerkev spominja na današnji dan, na primer dveh neimenovanih bratov iz mesta Tabaya, dveh trgovcev z istim imenom Frumencij iz Kartagine.
Sv. Viktorijan goduje 23. marca.
Vir
Jožef Oriol, duhovnik
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti pozneje je prejel mašniško posvečenje.
Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe ni nikdar ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali "veseli svetnik". Če je kdo
vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: "Svetniki so v nebesih."
Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.
Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iiz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico.
Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem "Mati žalostna je stala", ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval.
Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.
Vir