23.julij
Liborij - škof
Brigita - redovnica, sozavetnica Evrope
Janez Kasijan - cerkveni oče
Ivana iz Orvieta - tretjerednica
Atributi: lilija, rožni venec, svetniški sij
Imena: Ivana, Iva, Ivančica, Ivanica, Ivanija, Ivanak, Ivica, Vana, Vanja
Rodila se je v kraju Carnaiola blizu mesta Orvieta leta 1264. O njenem življenju vemo malo in še to iz Legende o blaženi Vani ali Ivani, devici iz Orvieta. Napisal jo je njen sodobnik dominikanec Giacomo Scalza. Na to legendo se nanašajo listine, na podlagi katerih je papež Benedikt XIV. leta 1754 Ivano razglasil za svetnico.
Iz njih je razvidno, da so njeni starši zaradi nenehnih vojska obubožali. Od leta 1240 do 1266 so bila za Orvieto zelo vznemirljiva. Mesto je bilo namreč vpleteno v veliki boj med papeštvom in nemškim cesarstvom. V mesto so vdirali zdaj eni, zdaj drugi. Tudi v mestu samem je divjala državljanska vojna med različnimi strankami, ki sta jim stali na čelu družini Monaldeschi in Filippeschi. Prva je bila na strani papeža (gvelfi), druga na strani cesarja (gibelini).
Ivana je zgodaj ostala brez staršev. K sebi so jo vzeli sorodniki in jo izučili za šiviljo. Ko so jo hoteli omožiti, pa je zbežala od njih in stopila v samostan dominikanskih tretjerednic. V legendi je posebej omenjeno, kako je Bog varoval njeno čistost in devištvo. Dva moška, ki sta jo ob različnih priložnostih hotela posiliti, sta nenadoma umrla.
Kot tretjerednica je še naprej opravljala šiviljsko obrt in imela stik s svetom. Tako je mogla posredovati v sporih med zgoraj omenjenima
družinama. Zato si je pridobila v mestu velik ugled.
Zadnjih deset let življenja je prejela milost mističnih videnj, zlasti je podoživljala Kristusovo trpljenje. V Veliki knjigi svetnikov, ki jo je izdala leta 1998 znana italijanska knjižna založba Edizioni Paoline, piše njen življenjepisec E. Menesto: »Ivana ni bila žena kulture in ne razodeva duhovne moči, kakor sta bili sv. Angela iz Foligna ali sv. Katarina Sienska, toda njena svetost se kaže v popolni razpoložljivosti navdihom Sv. Duha, da joka z jokajočimi, se smeje z veselimi. Vedno želi vsem pomagati, vsem postati vse.«
Napovedala je svojo smrt - 23. julija 1307. Takrat je vodil Cerkev papež Bonifacij VIII. To so bili za Orvieto časi miru in napredka. Takoj po smrti so jo začeli v mestu častiti kot svetnico, kar pomeni nov dokaz njenega blagodejnega delovanja v časih preizkušnje. Z dovoljenjem papeža Benedikta XIV. jo zdaj za svetnico častijo v dominikanskih redovnih skupnostih in v mestu Orvieto. V tamkajšnji cerkvi sv. Dominika je svetnica naslikana s svetniškim sijem, v beli obleki, pokriti s črnim plaščem dominikanskih tretjerednic, in z lilijo v desni roki ter z rožnim vencem (ob njem je velik križ) v levi roki.
Goduje 23. julija.
Vir
Brigita Švedska - redovna ustanoviteljica
Atributi: palica, pero v roki, pisalna miza
Imena: Brigita, Gitka, Gita, Berta, Breda
Ime Brigita je irskega izvora in pomeni močna, krepostna. S svojo domovino je tako povezana kakor Devica Orleanska s Francijo ali Klara z Italijo. Rodila se je leta 1302 bližu Upsale na Švedskem. Bila je visokega rodu in v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na Švedskem. Enajstletni ji je umrla mati. Šestnajstletna se je poročila. Pred poroko se ji je prikazala podoba Križanega, ki ji je ostala neizbrisno v spominu vse življenje. V njem je spoznala Kristusa, človeka bolečin, ob njem je skušala doumeti zvezo med grehom in ponižanjem v človeku pa spravo in milost v Kristusu.
V zakonu je rodila osem otrok, od katerih je hči Karin (Katarina) šla po materini poti in uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana. Na bogatem posestvu je vodila gospodinjstvo; zraven skrbi za številno družino je mislila na kopico bolnikov in revežev, ki jim je tešila telesno in duhovno lakoto. Delala je v kuhinji in pralnici, prijela za vsako delo. Bila je radodarna in gostoljubna, vsak dan je pogostila dvanajst revežev, ustanavljala bolnišnice, podpirala samostane; prispevala h graditvi cerkva in šol.
Leta 1335 je bila poklicana na dvor za upravnico. Tedanji kralj je bil njen veliko mlajši bratranec. Čeprav je slabotnemu in razuzdanemu kralju v brk povedala svoje mnenje in ga grajala, je včasih le poslušal njeno mnenje. Vendar njen vpliv ni bil tako močan, da bi stvari spremenila. Zato je zapustila dvor in se z možem odpravila na božjo pot v Santiago v Španiji. Šla sta peš z drugimi romarji. Tako sta obiskala še veliko božjih poti, med drugimi Assisi, kjer sta se priporočila sv. Frančišku, v Ortoni sv. Tomažu, v Amalfih sv. Andreju, v Beneventu sv. Jerneju v Salernu sv. Mateju in na Monte Garganu sv. Mihaelu. Ko sta se vračala iz Kompostele, je njen mož Ulf hudo zbolel in kmalu nato umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra. Vdova Brigita je razdelila imetje med otroke in reveže.
Jezus jo je obdaroval z mnogimi zamaknjenji in na njegov ukaz je ustanovila »red najsvetejšega Odrešenika in preblažene Device Marije«. Zadnja leta svojega življenja je preživela v Rimu in tam umrla 23. julija 1373. Na ta dan praznujemo njen god.
Na slikah jo vidimo kot romarko s palico ali kot redovnico za pisalno mizo s peresom v roki.
Vir