23. november
Klemen I. - papež, mučenec,
Zavetnik Seville, Aarhusa in Compiegna; Krima; kamnosekov, obdelovalcev marmorja, klobučarjev in mornarjev; proti otroškim boleznim; otrok; proti vodnim nevarnostim; ob viharju in neurju
Atributi: škofovska oblačila, tiara, pali, jagnje, sidro in/ali vodnjak, knjiga, tonzura
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment, Klementina, ...
Bil je učenec apostola Petra in njegov tretji naslednik na rimskem škofovskem sedežu. Cerkev je vodil približno od leta 92 do 101. Rodil se je v Rimu judovskim staršem. Spreobrnil naj bi ga apostol Peter. Tudi s Pavlom je bil Klemen v tesnejši zvezi, saj ga je spremljal v Filipe in apostol pravi o njem, da je njegovo ime zapisano v knjigi življenja. Kot papež je razdelil Rim na sedem okrajev in v vsakem so nalašč za to določeni
možje popisovali trpljenje svetih mučencev. Najbolj pa je znan po posebnem pismu, ki ga je pisal krščanski občini v Korintu in je eden
najstarejših krščanskih spisov. Spreobrnil je tudi mnogo poganov, med njimi sestro cesarja Domicijana, Flavijo Domitilo.
Zaradi tega ga je cesar Trajan izgnal na polotok Krim, kjer je moral z drugimi obsojenci kopati v rudnikih. Posebno trpljenje teh obsojencev je bila neznosna žeja. Legenda pripoveduje, da se je papež nekoč vrgel na tla in prosil Boga, naj pomaga žejnim sotrpinom. Nenadoma je na skali zagledal jagnje, ki ga je z nožico vabilo k sebi. Klemen je odhitel na tisti kraj, udaril s kopačo po skali kakor nekoč Mojzes, in iz nje je začel izvirati bistri studenec.
Na Krimu je papež Klemen umrl mučeniške smrti. Legenda pravi, da so mu privezali težko sidro za vrat in ga potopili v morje, da kristjani ne bi našli njegovega trupla. Pa ga je Bog čudežno odkril. Pokopali so ga potem v bližini Hersona. V naslednjih stoletjih so na grob pozabili. Leta 861 je sv. Ciril na podlagi starih izročil odkopal zasute svetinje sv. Klemena, ki sta jih z bratom Metodom kasneje nesla s seboj na Moravsko in leta 867 v Rim. Zaradi tega so ju Rimljani s papežem Hadrijanom II. na čelu najslovesneje sprejeli.
V Žitjih Konstantina (Cirila) in Metodija beremo, da so dragocene svetinje sv. Klementa prenesli v cerkev njegovega imena. Tam so pokopali tudi sv. Cirila, ki je v Rimu umrl, in nad njegovim grobom naslikali podobo, ki je ohranjena še danes. Pri nas je več cerkva posvečenih sv. Klemenu. Nekateri domnevajo, da te cerkve zaznamujejo pot, po kateri sta sveta brata šla v Rim.
Goduje 23. novembra.
Vir
Kolumban - opat, irski misijonar
Zavetnik Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni
Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved
Imena: Kolumban, Kolumbo, Kolumbana, ...
Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej
časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.
»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«
»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po
božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca
življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«
Sveti Kolumban goduje 23. novembra.
Vir