24.april
Melit - opat
Fidelis iz Sigmaringena - mučenec
Imena: Fideliks, Fidel; Fideliksa
Prvi mučenec mladega kapunskega reda je bil sv. Fideliks iz Sigmaringena, ki ga slavimo danes. Doma je bil iz mesta Sigmaringen na
Švabskem, kjer je zagledal luč sveta 9. oktobra 1578 kot predzadnji od šestih otrok zakoncev Johannesa in Genovefe Roy. Pri krstu so mu dali ime Marko. Že v deških letih je prišel v šolo k benediktincem, kjer se je dobro naučil latinščine, kar mu je prišlo zelo prav na raznih univerzah v tujini. V nemškem Freiburgu je končal študij modroslovja in prava, potem se je z majhno skupino plemiških sinov odpravil na študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Španiji. Ko se je po šestih letih vrnil domov, je naredil še doktorat iz cerkvenega in državnega prava in mlademu doktorju se je odpirala lepa prihodnost.
Postal je član najvišjega sodišča za zahodno Avstrijo in iskreno se je zavzemal za pravice revnih ljudi, zato so ga imenovali "advokata siromakov". Ko je videl, kako so sodniki podvrženi podkupovanju, je sklenil temu poklicu dati slovo. Najprej je mislil iti h kartuzijanom, potem pa se je odločil za kapucine, kjer je že bil njegov mlajši brat Jurij. 4. oktobra 1612, na god sv. Frančiška, je postal duhovnik, isti dan je v Freiburgu opravil tudi slovesne redovne obljube in dobil ime pater Fidelis (zvest). Nekaj časa nadaljeval bogoslovne študije, nato pa nastopil pridigarsko službo, ki jo je opravljal v raznih mestih, predvsem v krajih, kjer sta se katolicizem in protestantizem bojevala za vsako ped zemlje in kjer je izbruh tridesetletne vojne (1618-1648) razvnel strasti do skrajnosti.
V takih okoliščinah je mogla prinesti rešitev samo še junaška krepost in zanjo je pater Fideliks prosil Jezusa. Najgloblji vir njegovega apostolskega življenja je bila evharistična skrivnost. Iz spoznanja božje besede, da mora zrno, če naj obrodi sad, umreti, je imel za največjo milost, da bi dosegel mučeništvo in tako postal deležen Gospodovega trpljenja.
Njegova molitev za milost mučeništva je bila uslišana. Za svetnika je bil razglašen leta 1746. Njegovo telo leži v stolnici v Churu, glava pa v kapucinski cerkvi v Feldkirchu.
Vir
Marija Evfrazija - svetopisemska žena
Imena: Marija Evfrazija
Rodila se je kot hči krščanskih staršev leta 1796 v srednji Franciji. Pri krstu so ji dali ime Roža Virginija. Že kot deklico so jo poslali v zavod »Krščanske družbe« za dekliško vzgojo v Toursu. Tu je spoznala belo oblečene redovnice, ki so v posebnem zavetišču prevzgajale mlada dekleta, zašla na slaba pota. Kongregacijo teh redovnic, ki so se imenovale »Sestre naše ljube Gospe krščanske ljubezni«, je ustanovil v 17. stoletju sv. Janez Eudes in je skrbela za spokornice, kaznjenke in sirote. Roža Virginija je želela vstopiti v njihovo družbo, toda zaobljube je smela narediti šele po polnoletnosti leta 1817 in dobila ime »sestra Marija od svete Evfrazije«.
Z devetindvajsetimi leti je postala predstojnica. Znala je uveljaviti avtoriteto, ki je temeljila v glavnem na njenem izžarevanju nadnaravnega življenja. Kljub ponižnosti je zaradi naravnih in nadnaravnih darov postala središče samostanske družine.
Hiša je postajala čedalje bolj privlačna in mnoga dekleta so prosila za sprejem v kongregacijo. Marija Evfrazija je dobila tudi večjo podporo pri duhovnikih in meščanih v Toursu. Njena prva večja zamisel je bila ustanovitev reda sester kontemplativnega življenja, ki naj bi prihajale iz vrst spokornic in so se imenovale magdalenke. Število sester se je tako povečalo, da so lahko ustanavljale nove naselbine. Prva je bila v Angersu.
Mati Evfrazija je v življenju veliko pretrpela. Na nerazumevanje je naletela tudi v nekaterih cerkvenih krogih. V maju 1867 je zbolela za
pljučnico, pozneje so ugotovili še raka, za katerim je umrla 24. aprila 1868. Na ta dan goduje. V velikem trpljenju je nekoč v molitvi slišala božji glas: »Čakaj, molči, moli, trpi, upaj!« Te besede so ji bile življenjsko geslo.
Vir