25.julij
Jakob Starejši - apostol
Zavetnik kmetov in romarjev.
Atributi: romarska palica, školjka
Imena: Jakob, Jaka, Jak, Jakec, Jakov, Jaša, Žak, Žaki; Jakobina
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 60 cerkva sv. Jakoba
Imenujemo ga Jakob Starejši, ker ga je Gospod prej poklical kakor njegovega mlajšega bratranca Jakoba; najbrž je bil tudi po letih starejši. Bil je brat evangelista Janeza, sin Zebedeja in Salome. Prej je bil učenec Janeza Krstnika; kot Jezusov učenec pa poleg poglavarja Petra in svojega brata Janeza poseben Jezusov zaupnik. Videl je Jezusa, ko se je spremenil na gori, pa tudi, ko je potil krvavi pot na Oljski gori. Od vseh apostolov je bil prvi, ki je za Jezusa izpil mučeniški kelih kakih devet let po Gospodovi smrti.
Takrat je vladal nad Palestino kralj Herod Antipa I. Rad bi se bil prikupil Judom. Zato se je hlinil, da je pravoveren Jud in je preganjal mlado Kristusovo Cerkev. Dovolil je velikemu zboru, da so apostola zgrabili. Pripovedujejo, da mu je neki farizej, po imenu Jozija, vrgel motvoz okrog vratu in tako so ga privlekli pred Heroda. Ta ga je obsodil na smrt. Ko so apostola Jakoba gnali na morišče, ga je spremljal tudi Jozija. Apostolova stanovitnost pa ga je tako presunila, da se je spreobrnil in prosil Jakoba odpuščanja. Apostol ga je ljubeče pogledal, objel in poljubil, rekoč: »Mir s teboj!« Na sionskem griču je Jakob pokleknil, si razgalil vrat in ga sklonil pod meč. Apostolska dela pravijo: »Z mečem je dal Herod usmrtiti Jezusovega brata Jakoba« (12,2).
Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob Starejši oznanjal evangelij v Španiji. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so apostolove kosti prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes znana božja pot. V srednjem veku, to je od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v »Kompostelo« dolga stoletja romali tudi naši predniki. Ker goduje poleti, so se mu priporočali za dobro letino. Tako je postal zavetnik kmetov in romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okoli šestdeset farnih in podružnih cerkva. Posebno lepe so cerkve v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici.
Kmetje na Jakobov dan odnesejo k blagoslovu prvo dozorelo jabolko in ga imenujejo "Jakobovo jabolko", v prekmurščini pa mesec julij imenujejo jakobejšček. Na zgodnjih upodobitvah je prikazan kot apostol, na poznejših pa kot romar z romarskimi atributi.
Vir
Olimpija - vdova
Imena: Olimpija
Olimpija je bilo pogostno ime v starem poganskem in krščanskem veku. Današnja svetnica s tem imenom je bila otrok plemiškega rodu iz Carigrada, kjer se je rodila v letu 368. Osemnajstletna se je poročila, a je že po dvajsetih mesecih zakona postala vdova. Po moževi smrti se ni hotela drugič poročiti, ker se je odločila, da bo kot vdova služila Gospodu.
Zanjo je zvedel tudi cesar Teodozij in lepo vdovo hotel omožiti z enim svojih sorodnikov. Olimpija pa o tem ni hotela niti slišati: »Če bi moj kralj - Kristus hotel, da živim v skupnem življenju z možem, bi mi prvega ne bil vzel. Ker pa je vedel, da nisem primerna za zakonsko življenje, mi je odvzel težko breme, me osvobodil poslušnosti možu in mojemu srcu naložil lahek jarem vzdržnosti.« Cesar je končno popustil, vrnil ji je odvzeto polnoletnost in vsa pooblastila, da sama razpolaga s premoženjem, ki ga je zdaj Olimpija razdajala z obema rokama.
V tistih časih je Cerkev še podeljevala ženam diakonska posvečenja med molitvijo in polaganjem rok. To posvečenje žena ni uvrščalo v hierarhijo, imelo pa je značaj posvečenja za žensko pomožno službo v cerkveni skupnosti. Imenovale so se diakonise. Cerkev je to službo zaupala starejšim vdovam (prim. 1 Tim 3,11). Carigrajski škof Nektarij je Olimpijo izjemoma že pri petindvajsetih letih sprejel med diakonise. Na južni strani cerkve sv. Sofije je namreč dala zgraditi samostan in v njem skupaj z drugimi posvečenimi vdovami in devicami živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih.
Olimpijin duhovni voditelj je bil sv. Janez Zlatousti, ki je kot patriarh hodil v samostan poučevat. Ko je moral v pregnanstvo, ga je Olimpija z drugimi ženami pričakala v krstilnici. Poslovil se je od njih z besedami: »Pridite, moje hčere, in me poslušajte! Dokončal sem svoj tek; verjetno me ne boste več videle. Prosim vas pa eno: nobena izmed vas naj ne opusti svoje službe ljubezni do Cerkve.«
Ko so Krizostoma zastraženega peljali čez Bospor, je v cerkvi sv. Sofije na nepojasnjen način izbruhnil ogenj in jo upepelil. Privržence pregnanega patriarha so obdolžili požiga in jih zaprli. Tudi Olimpija se je morala zagovarjati pred sodiščem. Neustrašeno je izjavila: »Do sedaj sem svoje veliko premoženje porabila za to, da sem Gospodu gradila svetišča in jih krasila. Kakor je znano, tisti, ki tako delajo, ne požigajo
svetišč.« Ker ni hotela priznati novega nezakonitega škofa, je morala v pregnanstvo in je poslej živela v Nikomediji.
Umrla je leta 408, goduje pa 25. julija.
Vir