26.februar
Pavla - redovna ustanoviteljica, mučenka
Nestor - mučenec
Aleksander - škof
Imena: Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
Kot škof je vodil aleksandrijsko Cerkev v letih 312 do 328. Doživel je torej dan, ko je Cerkev v mogočni rimski državi po hudem preganjanju leta 313 z milanskim ediktom dobila svobodo. Moral pa se je spoprijeti z eno največjih herezij v prvi Cerkvi, z arijanizmom, naukom, ki je trdil, da Jezus ni pravi Bog in da njegova mati Marija zato ni Božja Mati. Ta zmota je bila obsojena na vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji. Aleksandrija je bila patriarhat, katerega oblast se je raztezala na ves Egipt, Peteromestje in Libijo. Arij je bil duhovnik aleksandrijske Cerkve. Zgodovina ve povedati, da se je Aleksander zaradi svojega blagega značaja v začetku obotavljal odločno nastopiti proti arijanizmu.
Toda ko so na neki sinodi škofje izobčili Arija in njegove najožje privržence iz Cerkve, je Aleksander odločno nastopil proti škofu Evzebiju iz Nikomedije, ki je Arija zagovarjal. V pismu škofom je opozoril, da je ta herezija nevarnejša od prejšnjih herezij, saj je zanikala
Kristusovo božanstvo. Vsega skupaj je glede arijanizma napisal okoli sedemdeset pisem. Ohranjeni sta samo dve. Pod njegovim imenom je ohranjenih več besedil, pogosto v odlomkih. Ohranjeno je tudi pismo, ki ga je heretik Arij pisal svojemu škofu Aleksandru. V njem mu razlaga svoj nauk in poskuša včasih namigovati, da se je Aleksander glede odnosa med božjo in človeško naravo v Kristusu podobno izraža kakor Arij in njegovi privrženci. To seveda ni res.
Aleksandrijska sinoda in takoj nato nicejski vesoljni cerkveni zbor sta razglasila to, kar še danes molimo v mašni veri, da je Jezus »rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom«. Arijeva zmota je bila zavržena. Zmagal je škof Aleksander.
Aleksander je umrl 17. ali 18. aprila leta 328. Zahodna Cerkev slavi njegov svetniški spomin 26. februarja. Njegov naslednik, veliki aleksandrijski škof Atanazij, omenja, da je Aleksander sezidal v Aleksandriji cerkev na čast sv. Teonasa. Isti tudi večkrat omenja, kako je njegov prednik neustrašeno branil pravo vero, kako je Arija izobčil iz Cerkve in »se do svoje smrti bojeval zoper to herezijo v moči apostolskih naukov«. Življenjepis sv. Atanazija, ki ga je sestavil Focij, pripisuje Aleksandru zaslugo, da je v Atanaziju še kot dečku prepoznal njegove izredne naravne sposobnosti.
Vir
Matilda, redovnica, mistkinja in mučenka
Imena: Tilči,Tilčka, Tilda, Tilka, Tilika, Matilde, Mehtilda
Rodila se je leta 1241 blizu mesta Halberstadt na Saškem, umrla leta 1299. Rada in tako lepo je pela v koru samostana cistercijank v Helfti, da so ji rekli »Kristusov slavček«. Komaj sedem let stara je šla z materjo v ta samostan, v katerem je že bila njena devet let starejša sestra Gertruda. Posvečeni samostanski prostori so na deklico tako vplivali, da samostana ni hotela več zapustiti. Mati se je morala sama vrniti domov. Čez tri leta je njena sestra postala opatinja in pod njenim vodstvom je rastla Matilda, dokler ji pozneje ni sama pomagala pri vodstvu samostana.
Bog jo je veliko obiskoval s trpljenjem. Mučile so jo dolgotrajne bolezni, pa tudi duhovna zapuščenost, nazadnje pa devetletna bolezen. Jezus jo je v bridkostih večkrat okrepčal s prikaznimi, ki jih je razodevala svoji prijateljici, sv. Jedrt Veliki; ta jih je tudi zapisala.
Nekoč je videla Matilda na tleh velik križ in njena duša je padla na ta križ. Zaslišala je glas: »Vse, kar je na svetu, ne more razveseliti niti ene same duše. Ves blagor in vsa slava je v trpljenju in bridkosti.« In prikazal se ji je Kristus v rdeče svilnatem oblačilu, jo prijel za roko in rekel: »Kakor je svila mehka in voljna, tako ni v trpljenju nič trdega za tistega, ki ljubi.« Svetnica je odgovorila: »Tako je v začetku, ko sprejme duša trpljenje z veliko iskrenostjo; ako se pa trpljenje le množi in močno naraste, tedaj postane težko in trdo.«
Jezus ji je odgovoril s pomenljivimi besedami: »Res je. Toda kakor nihče ne zavrže svilnate obleke, ako postane težka zato, ker jo nekdo okrasi z zlatom in dragulji, marveč jo še veliko bolj ceni, tako verna duša ne zavrže velikega trpljenja.« Kmalu nato je svetnico napadla velika, huda bolezen.
Goduje 26. februarja.
Vir
Atributi: knjiga, golob
Imena: Matilda, Matilde, Tilči, Tilda, Tilka, Tilika, Mehtilda
Matilda velja za eno glavnih podpornic češčenja Jezusovega Srca. Rodila se je leta 1241 v Hackebornu v Nemčiji. Matilda, ki jo je izšolala sestra Jedrt, je postala voditeljica samostanske šole v Helfti. Sosestre so si , sprva brez njene vednosti, zapisovale njena mistična doživetja, pozneje pa jim je Matilda to tudi dovolila. Zapisi so zbrani v "Liber specialis gratiae" - Knjiga posebne milosti.
V cistercijanskem in benediktinskem samostanu se Matilde spominjajo tudi 26. februarja. Na slikah je upodobljena kot cistercijanka, kot atribut pa ima ob sebi knjigo, na kateri sedi golob, včasih pa jo kažejo, kako slepi nuni vrača vid.
Sveta Matilda goduje 19. novembra.
Vir
Porfirij, puščavnik
Rodil se je v sredini 4. stoletja v današnjem Solunu. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je v Sketsko
puščavo zahodno od Nila in tam preživel pet let v šoli velikih spokornikov. Nato se je odpravil v dolino reke Jordana. Tu se je seznanil in spoprijateljil z diakonom Markom. Poslal ga je v Solun, da je prevzel njegovo dediščino. Srebrne in zlate posode, ki mu jih je prinesel Marko, je razdelil cerkvam, drugo premoženje pa revežem. Leta 392 je bil posvečen za duhovnika in postavljen za varuha relikvij sv. križa.
Ko je umrl škof v Gazi, so Porfirija izbrali za novega škofa. V Gazi je še prevladovalo poganstvo. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Čeprav so rimski cesarji v drugih delih države takrat že precej zatrli poganstvo, so bili do poganskih meščanov bogate Gaze izjemno strpni, ker so jim plačevali velike davke. V mestu je bilo kar osem poganskih svetišč, med njimi je najbolj slovel Mameion.
Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganstvom počasi napredovalo. Fanatični pogani so izkoristili vsako priložnost, da so se znesli nad majhno krščansko srenjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V nevarnosti Porfirij ni videl druge rešitve, kakor da se je obrnil na cesarja Arkadija s prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča. Cesar mu je ustregel. Njegov odposlanec pa ga ni povsem ubogal in je podkupljen pustil glavno svetišče odprto. Zaradi novih spreobrnitev in čedalje večje zavisti poganov se je Porfirij odločil, da gre sam skupaj z metropolitom v Carigrad, kjer je bil tedaj patriarh sv. Janez Krizostom. Cesar je še nekaj časa okleval. Ko pa mu je cesarica Evdokija rodila toliko zaželjenega prestolonaslednika, je na njeno željo izdal ukaz, da se porušijo vsa poganska svetišča v Gazi.
Bogato obdarovan, se je Porfirij vrnil z metropolitom iz Cezareje v Gazo. Na mestu razdejanega Mameiona je iz sredstev, ki mu jih je dala cesarica, postavil veliko baziliko. Porfirij je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj spreobračali v večjem številu.
Svetnik je umrl 26. februarja leta 420 in na ta dan goduje.
Vir