26.avgust
Zefirin in Hadrijan - papež, mučenec
Tarzicij - mučenec
Elizabeta Bichier - redovna ustanoviteljica
Imena: Ivana
Elizabeta Bichier se je rodila leta 1773 na gradu Les Ages blizu Poitiersa v Franciji. Desetletno deklico so starši poslali v samostansko šolo, kjer je dobila osnovno izobrazbo. Potem se je vrnila domov in pomagala materi pri gospodinjstvu. Leta 1792 ji je umrl oče. Kljub trem bratom naj bi ona prevzela gospodarstvo. Vendar ni šlo gladko; končno je rešila le del družinskega premoženja. Potem se je umaknila na grad Guimetiere. Izkoristila je vsako priložnost, da je bila pri maši tistih duhovnikov, ki v času francoske revolucije niso hoteli priseči režimu. Tako je bila leta 1798 pri maši, ki jo je daroval župnik André Fournet.
Vedela je, da imajo ljudje tega duhovnika za svetnika, in se je pri njem spovedala. Ta duhovnik je postal poslej njen duhovni voditelj (kot svetnika se ga spominjamo v koledarju 13. maja). Ko se je spet obnovila verska svoboda, je svojo učenko pritegnil k načrtu, da bi ustanovil kongregacijo za poučevanje revnih otrok. Ko je Elizabeti leta 1805 umrla mati, se je mogla tej zamisli posvetiti in se je s petimi tovarišicami naselila v gradu Malante, kjer je nova kongregacija dobila ime »Hčere križa,« ali »Sestre sv. Andreja«. Leta 1807 so sestre naredile prve zaobljube in ustanova je dobila trdno obliko.
Vendar je ustanova rasla zelo počasi, precej dolgo se je bojevala za obstoj. V pomanjkanju je Elizabeta pokazala tolikšnega duha vere in tako ljubezen do bližnjega, da so se začele družbi pridruževati nove članice. Tako so lahko leta 1816 dobile cerkveno potrditev. Ustanova se je potem širila. Smrt voditelja Fourneta in kasneje mnogih dobrotnikov so bili za Elizabeto hudi udarci. Sama je umrla leta 1838. Za svetnico je bila razglašena 6. julija 1947, goduje pa 26. avgusta.
Vir
Aleksander iz Bergama - mučenec
Imena: Aleksander, Sandi, Sandor, Aleks, Aleksi, Aleksij, ...
Zanesljivo je ohranjeno samo njegovo ime, vsa druga poročila o njegovem življenju pa izvirajo iz poznejše dobe in se tudi med seboj razlikujejo. Opis njegovega mučeništva, tako imenovana Passio, nam je ohranjen v treh različicah. Vse tri se ujemajo v podatku, da je bil Aleksander »prvi lokostrelec sv. legije«, s sedežem v Milanu in da se je spreobrnil h krščanski veri.
V ječi naj bi ga našel skupaj z nekaterimi drugimi legionarji Fidelis, vojak, ki ga je spreobrnil milanski škof Maternus. Ječar, ki je bil pri njihovemu pogovoru in je tudi videl, kako se je zgodil čudež, je o tem poročal cesarski palači. Dva vojaka, Karpofor in Esant, sta hotela videti zaprte tovariše in sta se ob tem spreobrnila. Skupaj so načrtovali pobeg iz ječe proti mestu Como, toda Aleksander se je iz neznanih vzrokov
ločil od njih in se skril. Ujeli so ga in prepeljali v Milano. Tu ga je zasliševal cesar Maksimilijan in zahteval od njega, naj daruje poganskim bogovom. Toda namesto da bi daroval, je prevrnil že pripravljeno mizo za daritev.
Aleksander je bil obsojen na smrt, toda rabelj ni mogel izvršiti sodbe, ker se mu je mučenčeva glava zdela kakor gora. Znova so ga poslali v ječo. Aleksandru je tedaj uspel pobeg, prekoračil je reko Adižo in se zatekel v gozd blizu Bergama. Cesarska straža ga je ujela in privedla v mesto, kjer je bila vojaška posadka, da bi daroval bogovom. Uprl se je, zato so ga obglavili. Njegovo truplo je čez nekaj dni našla Lupova hči Grata in ga dala pokopati na svojem posestvu zunaj obzidja. Nad grobom pa je dala sezidati spominsko znamenje.
Langobardski kralj Autari si je mučenca Aleksandra izbral za zavetnika in v njegovo čast leta 585 sezidal cerkev v kraju Fara Gera
ob reki Adiži. Nekaj ostankov te cerkve je vzidanih v sedanjo cerkev sv. Felicite.
Po izročilu naj bi Aleksander oznanjal evangelij v Bergamu, vendar brez navedbe časovnih in krajevnih okoliščin. Edino zanesljivo dejstvo, opisano v vseh različicah njegovega življenjepisa, je njegova mučeniška smrt. Ta naj bi se zgodila za časa preganjanja zahodnorimskega cesarja Maksimilijana v letih 286-305 ali 307-308.
Nekateri življenjepisci njegovo mučeništvo postavljajo v Milano. Toda sv. Ambrož, milanski škof, ki je živel samo nekaj desetletij od Aleksandrovega mučeništva, o tem nič ne ve. V Bergamu pa je že v četrtem stoletju izpričano češčenje mučenca Aleksandra, ko so njemu
na čast zgradili baziliko zunaj mestnega obzidja, na kraju, kjer naj bi pretrpel mučeniško smrt.
Mučenca slikajo kot vojaka jezdeca, ki v rokah drži prapor.
Vir
Tomaž Percy - mučenec
Imena: Tomaž, Tomislav, Tomo, Tomi, Tomislava, Tomas, Tom, Tomislava, ...
Mučenec Tomaž Percy se je rodil okoli leta 1528 v Northumbriji. Pripadal je znanemu rodu northumbrijskih grofov, ki jih pogosto srečamo v Shakespearovih dramah. Usmrčen je bil že njegov oče leta 1537, ker ni priznal vrhovne cerkvene oblasti Henrika VIII. Ko so plemiči severne Anglije snovali vstajo v pomoč škotski kraljici Mariji Stuart, ki je odločno zagovarjala katoliško vero, je grof Percy kot prepričan katoličan, stopil na njeno stran. Kraljica Elizabeta I. je vstajo zatrla, njeni voditelji pa so zbežali na Škotsko. Med njimi je bil tudi Tomaž. Grof je bil izdan in eno leto zaprt na Škotskem. Ker ga kraljica ni mogla prisiliti, da bi se odpovedal svoji veri, so ga obsodili na obglavljenje.
Za blaženega je bil razglašen leta 1896. Goduje pa 26. avgusta.
Vir