26. september
Kozma in Damijan - mučenca
Imena: Kozma, Kozmi, Damijen, Damian, Damijana, ...
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju
močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:
Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.« Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (...) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.
Sveta Kozma in Damijan, mučenca, godujeta 26. septembra
Vir
Terezija Couderc - redovnica
Imena: Terezija, Tereza, Reza, Rezika, Rezka, ...
Današnja svetnica se je rodila leta 1805 kot četrti otrok izmed dvanajstih v pobožni kmečki družini. Njena pobožnost je imela globoke korenine in že zgodaj je želela postati redovnica.
Sedemnajstletno so starši poslali v vzgojni zavod sester sv. Jožefa v Vans blizu Sabieresa.
Misijonski pridigar Terme jo je potrdil v njenem redovnem poklicu. Odločila se je za redovno družino, ki jo je ustanovil. Živel je v La Louvescu pri cerkvi z grobom sv. Frančiška Regisa (južna Francija) in se odločil, da tu postavi nekaj redovnic, ki bi skrbele za romarje.
Leta 1827 je prišla Terezija z dvema sosestrama v La Louvesc. Ustanovile so neodvisno redovno družbo in Terezijo izbrale za vzgojiteljico novink. Kmalu so jo sestre imenovale za prednico, čeprav je bila razmeroma mlada. Kongregacija je dobila ime po sv. Frančišku Regisu in hiša v La Louvescu je postala njihova matična hiša. Leta 1846 so jo preimenovali v »Coenaculum«. Sestre so delovale tudi v sosednjih vaseh kot
učiteljice; hiša v La Louvescu pa jim je odslej rabila izključno za obiske, počitek in duhovne vaje.
Po ustanoviteljevi smrti (leta 1838) se je kongregacija razdelila v dve veji. Ena se je posvetila šolam in pouku, druga pa samo duhovnim vajam. Tej je pripadala sestra Terezija.
Kongregaciji so se odprli lepi obeti za prihodnost, kar je dalo Tereziji pobudo, da je začela zidati veliko poslopje za udeležence duhovnih vaj in kapelo. Jezuiti so pri delu zelo pomagali; ni pa šlo pri izvedbi velikega načrta brez skrbi, saj se je kongregacija morala zadolžiti. Terezija se je na provincialov nasvet odpovedala vodstvu ustanove. Tedaj je morala doživeti huda ponižanja. Trpela je, vendar je krivice molče prenašala. Zadnja leta svojega življenja je želela preživeti v popolnem samozatajevanju in ponižno v ozadju.
Umrla je leta 1885. Po njeni smrti so počasi spoznavali, kaj je bila v resnici in kakšno delo je opravila; zdaj so hoteli biti pravični njenemu spominu. Za svetnico jo je 10. maja 1970 razglasil papež Pavel VI.
Goduje 26. septembra.
Vir