28.november
Jakob iz Marke (okrog leta 1400 - 1476)
O ljubezen in presveta Božja beseda! Ti razsvetljuješ verna srca; ti nasičuješ lačne; ti tolažiš žalostne; ti oplajaš vsa dobra srca; po tebi vzklijejo vse kreposti; ti rešuješ duše iz hudičevih ust; neverne spreminjaš v verne in delaš iz pozemeljskih ljudi nebeške (Iz govora sv. Jakoba iz Marke).
Med tremi Frančiškovimi svetniki petnajstega stoletja je sveti Jakob Markijski (de Marchia) najmanj znan. Bernardin Sienski je bil znamenit pridigar. Janez Kapistran je v zadnjih petih letih življenja zaslovel z boji proti husitom (krivovercem, ki so trdili, da je v verskih stvareh edina avtoriteta Sveto pismo, poglavar Cerkve ni papež, temveč Kristus, Cerkvi pripadajo le izbranci, ki živijo v milosti ...) in zlasti s pridigami, s katerimi je vabil na križarsko vojsko proti Turkom Poznali so ga po vsej Evropi, kot zmagovalec pri Beogradu leta 1456 pa je za vse čase zapisan v zgodovino. Sveti Jakob iz Marke (v Bosni je deloval več let, imenovali so ga Markič), je bil prijatelj obeh. Svetega Bernardina Sienskega je imel za svojega učitelja v pridigarski službi, v svojem delovanju pa je imel več skupnega z Janezom Kapistranom.
Sveti Jakob se je rodil leta 1393 ali 1394 v Monteprandonu v anconski pokrajini kot najmlajši izmed osemnajstih otrok. Ob rojstvu je dobil ime Dominik in v otroških letih je bil pastir. Njegov prvi učitelj je bil sorodnik, duhovnik. V Perugii se je vpisal na vseučilišče in se vzdrževal s
poučevanjem sinov premožnih plemiških staršev. Dokončal je študij in začel iskati smisel svojega življenja. Pot ga je vodila v Assisi, do Porcijunkule, kjer je leta 1415 vstopil v noviciat. Z zaobljubami je spremenil tudi svoje ime.
Postal je duhovnik in svojo pot začel v letu 1431 kot pridigar v Dalmaciji in nato deloval devet let v Bosni. V tem času je vsaj enkrat obiskal papeža, da mu je poročal o svojem delu. Ob tem obisku mu je papež zaupal novo poslanstvo, pridiganje po Madžarski. V vseh teh deželah si je sveti Jakob prizadeval za boj proti krivoverstvu, ki se je pojavljalo vedno močneje. V zgodovino se je zapisal tudi s pisano besedo. Iz mnogih ohranjenih listin je očitno, da je bil v svoji reformatorski vnemi oster, zaradi česar si je nakopal mnogo sovražnikov.
Po devetih letih se je sveti Jakob kot potujoči pridigar spet odpravil v Italijo. Iz zapisov, ki so v glavnem v italijanščini, je moč ugotoviti, da je
skušal posnemati svojega velikega učitelja svetega Bernardina. Podoben mu je bil tudi v tem, da pred ljudmi ni nikoli odkrival in grajal slabosti ter napak duhovnikov, imel pa je navado, da jih je zbiral in jim prepričljivo govoril o njihovih stanovskih dolžnostih.
Potujoči pridigarji so morali večkrat nastopiti kot mirovni posredovalci med sprtimi mesti. Tako je sveti Jakob po dolgih pogajanjih leta 1445 spravil sprte prebivalce mesta Foligno. Dosegel je, da so se sporazumeli v šestih točkah in v nedeljo, 6. julija, so v njegovi navzočnosti na mestnem trgu slovesno prisegli, da se bodo držali sprejetega dogovora. Žal je ta dogovor, ki so ga imenovali Santissima unione - Najsvetejši sporazum, trajal le nekaj let. Razprtije so se začele znova, čeprav je velika večina meščanov želela, da bi mirovni dogovor ostal v veljavi za vedno. Leta 1446 mu je uspelo spraviti sprti mesti Ascoli in Fermo; štiristo meščanov iz Ascolija je prišlo z oljčnimi vejicami v Fermo, da so slavili praznik sprave.
V Jakobovih pridigah se pogosto srečujemo s socialno mislijo. Bil je velik prijatelj in zagovornik ubogih, saj je iz vsakdanjega stika z njimi poznal njihovo revščino in stiske. Z drugimi redovnimi brati si je prizadeval za ustanovitev posojilnic, imenovanih "Montes pietatis", s katerimi so pomagali revnim in jih tako rešili oderuških obresti raznih judovskih "bančnikov".
Od prvih redovnih let je sveti Jakob živel tako ostro in spokorno, da ga je celo njegov učitelj Bernardin opominjal k večji zmernosti, vendar njegovi opomini niso zalegli. Ostal je resen spokornik in pridigar spokornosti. Veliko je bral in študiral. Za samostan v domačem kraju Monteprandone je oskrbel za tiste čase kar obsežno knjižnico, ki je deloma še ohranjena.
Bilo mu je že skoraj osemdeset let, ko ga je papež prosil, naj se na željo kralja Ferdinanda odpravi v njegovo glavno mesto. Kralj je bil namreč
slišal o čudežnih ozdravljenjih sivolasega potujočega pridigarja v raznih krajih. Čeprav je Jakob čutil, da ne bo več dolgo živel - pogosto je trpel zaradi ledvičnih napadov - je ustregel papeževi želji in se odpravil v Neapelj. Ker se mu je bolezen čedalje bolj slabšala, je le še poredkoma mogel pridigati v mestu ali v okolici. Malo pred smrtjo je z veliko pobožnostjo prejel zakrament za umirajoče. V hudih bolečinah je izdihnil 28. novembra leta 1476. Njegove posmrtne ostanke častijo v cerkvi sv. Marije Nove v Neaplju. Tu še danes počiva nestrohnjeno truplo. Papež Urban VIII. ga je leta 1626 razglasil za blaženega in Benedikt XIII. leta 1726 za svetnika
MOLITEV NA GOD SVETEGA JAKOBA
O Bog, ti hočeš, da bi se duše zveličale in grešniki vrnili na pot kreposti.
Svetega Jakoba iz Marke si napravil za odličnega oznanjevalca evangelija.
Po njegovi priprošnji naj dosežemo odpuščanje grehov in večno zveličanje.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
Vir
Katarina Labouré, redovnica usmiljenka in vidkinja
Leta 1806 se je v Burgundiji pobožnim kmečkim staršem (deveta od enajstih) rodila deklica, ki so ji dali ime Katarina. Ko ji je pri devetih letih umrla mati, je morala kmalu skrbeti za gospodinjstvo družine in pomagati pri kmečkih delih. Kljub trdemu delu in naporom je vsako jutro začela v cerkvi, na kolenih pred Gospodom in z molitvijo v srcu. Prvi jasen namig o njenem poslanstvu ji je razodel starček v sanjah (pozneje je spoznala, da je bil to sv. Vincencij Pavelski), vendar je minilo še precej časa, da je lahko vstopila v samostan usmiljenk. Tu je že kot novinka imela pogosta videnja Odrešenika v Najsvetejšem. Na njeno željo pa se ji je (dvakrat) prikazala še Marija. Naročila ji je, naj da po njeni podobi izdelati svetinjo, ki bo tistim, ki jo bodo nosili, izprosila velike milosti. Katarina je sicer vse življenje preživela v nekem pariškem domu za ostarele, kjer je z vso ljubeznijo opravljala dela usmiljenja.
»Bog ti hoče zaupati posebno nalogo. Imela boš dosti težav … Nasprotovali ti bodo, toda prejela boš milost. Ne boj se! Zaupno povej vse … Povej preprosto … Zaupaj …« (Marija ob prikazovanju)
»Oh, bila sem le orodje. Sveta Devica se ni prikazala zame. Če je izbrala mene, ki nisem nič znala, je to storila zato, da bi nihče ne mogel dvomiti o njej.«
»Dne 27. novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina,
zaslišala šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka, ki je prihajal z desne strani balkona, tam nekje od podobe svetega Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini podobe svetega Jožefa. Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom pa so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo; svoje roke je imela sproščene v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako
čudovita, da je ne bi mogla naslikati … Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo prosijo; kako obilne milosti deli tistim, ki jo prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če lahko deli milosti. Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne več. Tedaj so se okoli svete Device pojavile z zlatimi črkami zapisane besede: 'O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.' Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: 'Poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjico; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli veliko milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.'«
»Ko pridem v kapelo, pokleknem pred dobrega Boga in mu pravim: Gospod, tukaj sem, daj mi, kar hočeš! Če mi kaj da, sem zadovoljna in se mu zahvalim. Če pa mi nič ne da, se mu prav tako zahvalim, saj več ne zaslužim. In potem mu povem vse, česar se spomnim: pripovedujem mu o svojih težavah in veselju in ga poslušam.«
Sveta Katarina Labouré, redovnica usmiljenka in vidkinja, goduje 28. novembra
Vir