30. januar
Peter Bolgarski, menih
Martina, mučenka
Zavetnica mesta Rima.
Atributi: mučilna orodja, lev
Imena: Martina, Martinka, Martinca, Tina, Tinca, Tinita, Tinka, Tinkara, ...
O tej svetnici, ki so jo v pozni rimski dobi zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti iz Rima v Ostijo. Po legendi naj bi bila Martina hči uglednega in bogatega Rimljana, lepa in bistroumna. Oklenila se je krščanstva in postala diakonisa. Odklanjala je vse snubce. Ko je cesar Aleksander Sever (222-235) zvedel, da je kristjanka, naj bi jo dal zgrabiti in ji ukazal darovati bogu Apolonu. Martina je vneto molila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj. V razvalinah je pogane zadela smrt, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar je nato odredil raznovrstna mučenja, ona pa je z božjo pomočjo ostala stanovitna. Prenesla je kljub telesni šibkosti z močno dušo vsa trpinčenja, tako da so jo končno zunaj mesta obglavili.
Znamenje, kako so rimski kristjani častili mučenko Martino, je tudi to, da so cerkev njej na čast postavili ob trgu Forum Romanum, toda šele v 8. stoletju. V stavbi ob cerkvi je papež Sikst V. (1585-1590) naklonil prostor umetniški akademiji sv. Luka. Ko so leta 1650 cerkev preuredili in dozidali, je dobila sedanjo obliko in ime po sv. Luku in Martini. Malo prej, pod papežem Urbanom VIII., so bili prepričani, da so odkrili njen grob, zato je ta papež v himnah poveličeval njeno mučeništvo.
Goduje 30. januarja.
Vir
Hijacinta Mariscotti, tretjerednica
Imena: Hijacinta, Cintia, Cinzia, Cintija, Hiacinta, Hijancint, ...
Rodila se je v odlični rimski rodovini Mariscotti. Pri krstu je dobila ime Klara. Komaj se je prav zavedala, da je na svetu, je že koprnela po
uživanju svetnih nečimrnosti. Skrbna vzgoja jo je sicer obvarovala večjih grehov. Znala je ubogati in visoko je cenila deviško čast. Toda lišpa in vsakovrstne zabave ji ni bilo nikdar dovolj. Da bi jo prevzgojili, so jo starši izročili v šolo klarisam v Viterbu. Njena starejša sestra je bila tam malo prej preoblečena. A Klare niso spremenili ne zgledi pobožne sestre ne lepi nauki njenih učiteljic. Ko se je vrnila iz samostanske šole, je bila prav tako gizdava in veseljaška kakor prej.
Tiste čase je začel zahajati v družino grof Capirucchi in Klara se je vanj zaljubila. Bila je prepričana, da prihaja zaradi nje. Ko pa se je grof
zaročil z mlajšo sestro Hortenzijo, je bila Klara smrtno užaljena. Zagrenila se je in sklenila stopiti v samostan frančiškank. Postala je sestra Hijacinta. A spremenila je le obleko in ime. Sama je rekla: »Zdaj sem sicer nuna, toda hočem živeti ko grofica.« Dopustili so ji, da je stanovanje opremila z izbranim pohištvom, samostansko obleko si je dala izdelovati iz dražjega blaga, imela je lastno kuhinjo, sprejemala je obiske in jih vračala.
Tako je živela deset let. V samostanu so trpeli to posvetno življenje sestre Hijacinte zaradi obzirnosti da Mariscottijev. Potem je hudo zbolela. Spovednik ji je resno dejal, da nebesa niso za prevzetne ljudi. Te besede so jo pretresle. Po spovednikovem naročilu je vse sestre prosila
odpuščanja za slab zgled. Ponižanje jo je ozdravilo. Dvajset let je bilo nato njeno življenje nepretrgan čudež zatajevanja in svetosti.
Goduje 30. januarja.
Vir