31. marec
Gvido - opat
Akacij - škof
Modest Gosposvetski, škof
Zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju.
Imena: Modest, Modja, Modesta, Bogoljub.
O rodu, rojstnem kraju in mladih letih sv. Modesta ni zgodovinskih poročil. Tudi legenda se omejuje le na razlago njegovega prikupnega značaja (latinska beseda modestus pomeni skromen!) in prisrčne verske vneme. Ta pripoveduje, da je prosil za sprejem v samostan nekje na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo vedenje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Pridobil pa si je kasneje naslov »apostola Korošcev«, ki so bili tedaj še vsi Slovenci.
Nekdanja Karantanija je prejela vero najprej iz Ogleja. Po preseljevanju narodov pa je bilo krščanstvo malo manj kot popolnoma uničeno v tej deželi, ki so jo posedli poganski Slovenci. K njim so pa prišli novi oznanjevalci evangelija iz Salzburga. Borut, koroški knez, je poklical na pomoč zoper Obre Bavarce. Ti so res prišli, premagali Obre, pa tudi Slovence podvrgli svoji oblasti. Vzeli so s seboj talca, mlada kneza Gorazda in Hotimirja. V Salzburgu je bil tedaj škof sv. Virgilij. Ta je oba poučil v veri in ju krstil.
Po Borutovi smrti so Bavarci postavili za vojvodo najprej Gorazda, po njegovi smrti pa Hotimirja. Ta je imel pri sebi pobožna duhovnika Lupa in Majorana in je tudi sam pridobival svoje ljudstvo za krščanstvo. Toda med narodom je manjkalo božjih služabnikov. Zato je prosil knez škofa Virgilija, naj bi prišel oznanjat božjo besedo na Koroško in vse uravnal, kar bi bilo za razširjanje evangelija potrebno. Škof sam ni mogel priti, zato je poslal Modesta, ki ga je prej posvetil v škofa. Z njim so prišli okoli leta 755 še štirje mašniki in diakon. Naselili so se pri Gospe Sveti blizu Krnskega gradu, kjer je vojvoda Hotimir imel svojo prestolnico. Po Modestovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo sv. krst.
S Hotimirovo podporo se je Modest lotil zidave nove cerkve, posvečene Mariji, predhodnice sedanje, ki ji Slovenci pravimo Gospa Sveta. Modest je umrl leta 763 ali 765.
Goduje pa 31. marca.
Vir
Balbina, mučenka
Zavetnica proti golši in drugim boleznim grla
Atributi: križ in žezlo v obliki lilije, angel, verige
Imena: Balbina
Mučenka Balbina je ena najstarejših in skrivnostnih oseb Rimskih Passiones (poročila o mučeništvu), ki so na podlagi izročil nastala konec 5. ali v začetku 6. stoletja. Iz njih razberemo, da je bila hčerka mučenca Kvirina. Ta je zaprtega papeža Aleksandra prosil, naj ozdravi njegovo
hčerko Balbino golše. Obljubil je, da se bo spreobrnil h krščanski veri. Papež mu je dal ovratnik, katerega je nosil kot obsojenec. S tem ovratnikom je šla Balbina k papežu. Dobila je njegove verige in videla dečka v nadnaravni svetlobi, ki ji je dejal: »Bodi zdrava in vztrajaj v svojem devištvu. Videla boš svojega ženina, ki je zate prelil svojo kri.« Kvirin je držal besedo in se dal krstiti z vso družino.
Po očetovi smrti je devica Balbina kazala veliko pobožnost do ovratnika in do Aleksandrovih verig. Papež sam ji je tedaj naročil: »Nehaj poljubljati moje verige; bolj išči verige mojega gospoda Petra in jih poljubljaj.« Balbina je našla apostolove verige in jih izročila pobožni ženi Teodori, sestri mestnega prefekta. Samo po sebi je umevno, da je tu šlo za relikvije verig sv. Petra, ki jih je papež Silvester pozneje, ko je Cerkev v rimski državi dobila svobodo, shranil v istoimenski cerkvi, ki jo romarji pogosto obiskujejo.
Balbina se je vrnila v ječo k papežu Aleksandru in njegovim tovarišem, da bi jo potrdili v veri. Tako je ostala pri njih. »Brezbožni« cesar Avrelijan (270-275) je poslal v ječo vojake, da so vse krščene kristjane odvedli k morju, jih spravil na staro ladjo, kjer so jim zvezali roke in obesili kamen okoli vratu ter ladjo pognali na odprto morje. Med temi kristjani je bila tudi Balbina.
Poznejša poročila pravijo, da so kristjani našli trupla Kvirina, Balbine in še petih drugih mučencev ter jih pokopali v cerkvi sv. Balbine v
bližini rimskega griča Aventina. Cerkev se tam omenja že proti koncu 6. stoletja. Kot verjetna veljajo poročila, da so pozneje njene posmrtne ostanke prenesli v Nemčijo in jih še danes hranijo v minoritski cerkvi sv. Pantelejmona v Kölnu. Na Nemškem je bilo češčenje te svetnice močno razširjeno. V Italiji ni ostalo omejeno samo na Rim. Njene relikvije hranijo tudi v cerkvi sv. Dominika v Bologni.
Omenimo še, da tudi redovnice uršulinke pogosto nosijo ime te svetnice.
Vir