31.julij
Helena Švedska - mučenka
Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov
Atributi: križ, žeblji ali bakla.
Imena: Ignacij, Ignac, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Nacko, Ignacija ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija, in sicer na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju.
Rodil se je leta 1491, umrl pa je 31. julija 1556. Ustanovil je Družbo Jezusovo, jezuite. Red je potrdil papež Pavel III. leta 1540.
Španski vitez Ignacij je iskal bojne slave v mestu Pamploni, ki so ga oblegali Francozi. Bil je ranjen v kost pod kolenom desne noge; vse življenje je potem šepal. Ko se je zdravil v domačem gradu Lojoli, je prosil kakšno knjigo, kakšen prijeten viteški »romanček«, pa ga ni bilo, zato so mu dali življenje Jezusovo in svetnikov. Spočetka mu tovrstno branje ni preveč dišalo; toda sčasoma je spoznaval, kakšni Kristusovi vojaki, kakšni božji vitezi so bili svetniki. Ali ne bi tudi on postal tak vitez in junak? Boj je divjal v njem med slavohlepno naravo in milostjo. Zmagala je milost.
Zapustil je domači grad in odjahal v sijajni viteški opremi na romarsko goro Monserrat. Tam je opravil dolgo spoved, naredil obljubo čistosti, obesil meč v cerkvi poleg milostne podobe božje Matere, podaril konja samostanu, dragoceno obleko strganemu beraču, sam pa se oblekel v spokorno romarsko haljo. Vitez Lojolski je postal vitez božji. Odšel je v Manreso, kjer je v tesni skalnati votlini molil, se bičal in premišljeval. Svoja spoznanja o Bogu je popisal v »Duhovnih vajah«, knjigi, ki je rešila več duš, kakor ima črk. Tako pravijo.
Nato je poromal v Sveto deželo. Dobri ljudje so mu dali denar za pot. Razdelil ga je revežem, češ da zaupa v Boga. Res, vzeli so ga na ladjo za »božji lon«. Ko se je vrnil domov, je triintrideset let star sedel med študente in se učil latinščine in drugih ved enajst let. Potem je v Parizu zbral okoli sebe šest tovarišev in ustanovil Družbo Jezusovo, ki je duhovno prenovila toliko duš zlasti s priporočanjem pogostnega obhajila, vzgojo mladine in duhovnimi vajami. Njegovo geslo je bilo: Vse v večjo čast božjo. Dejal je tudi: »Ako bi mogel tisočkrat umreti, bi rad tisočkrat pretrpel smrt zaradi ene same duše.
Upodobitve ga kažejo z ozkimi brčicami in redkimi lasmi. Te podobe so narejene po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo, pogosto pa ima znak IHS. Naslikana so tudi njegova videnja (kako v soncu opazi križ). V slovenščino je prevedena Ignacijeva avtobiografija Romarjeva pripoved in knjižica Duhovne vaje.
Vir
Justin de Jacobis - škof, misijonar
Imena: Justin, Just, Justi, Justo, Juštin, Justinus, Justinjan, Justina ...
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 8 cerkva sv. Justa, in to vse v koprski škofiji.
Doma je bil v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1800. Z osemnajstimi leti je vstopil k lazaristom. Kot mlad duhovnik se je odlikoval v vztrajni potrpežljivosti in neugnani pripravljenosti pomagati. Odpovedal se je mestu predstojnika velike naselbine lazaristov v Neaplju in se leta 1839 odpravil v Abesinijo (Etiopijo), kjer se mu je odprlo velikansko misijonsko področje. Tu je našel propadajoče krščanstvo (koptska vera), ki je izgubilo zelo veliko svoje življenjske sile sredi poganske množice, med katero se je čedalje bolj širil islam.
Justin je dobil pooblastila apostolskega prefekta. Prebival je v Adui. Povsem se je prilagodil življenju domačinov. Navedimo nekaj mest iz njegove prve pridige: »Vrata srca so usta. Ključ srca je beseda. Ko odprem usta, vam odprem svoje srce. Ko vam govorim, vam dajem ključ v moje srce. V svoji domovini sem slišal, da je Abesinija krščanska dežela. Pa sem rekel svojemu očetu in materi: Moj oče, moja mati, blagoslovita me, zakaj namenil sem se, da odpotujem. Rekla sta mi: Moj sin, kam nameravaš iti? Odgovoril sem jima: Svoje ljubljene brate v Abesiniji bi rad videl. Zato me blagoslovi, oče, blagoslovi me, mati. Oče je zdihoval, mati je jokala. Potem sta me blagoslovila in rekla: Sin moj, pojdi, kamor te Bog kliče, pojdi tja, da boš videl abesinske kristjane. Povej jim, da jih imava rada tudi midva, sicer ne bi poslala k njim svojega ljubljenega otroka ...«
Ob takšnem odnosu si je Justin hitro pridobil zaupanje ljudi in tudi rasa (kneza) Ubie iz Tigrisa. Ta mu je zaupal vodstvo odposlanstva v Kairo. Justin pa je dosegel, da je smel s tem odposlanstvom potem še v Rim in Palestino.
Do leta 1844 je zbral okrog sebe sto vernikov. Število pa je raslo in kmalu so bile ustanovljene nove skupine kristjanov po drugih krajih. Naslednje leto je odprl malo semenišče za vzgojo domačih duhovnikov. Justin de Jacobis je bil posvečen za škofa. Ko pa je postal abesinski cesar Cassa, so začeli preganjati katoličane po vsej deželi. Škofa Justina so izgnali, na poti proti obali je leta 1860 umrl. Za blaženega ga je razglasil papež Pij. XII., za svetnika pa papež Janez Pavel II.
Vir
German iz Auxerra - škof
Atributi: škofovska oblačila, križ.
Imena: German, Germanij, Herman ...
Življenjepis tega svetnika-škofa je bil napisan kakšnih štirideset let po njegovi smrti leta 448. Videti pa je, da je imel pisec pri roki malo zanesljivih podatkov, zato je v njem najti veliko podobnosti z življenjepisi njegovih sodobnikov (sv. Ambrozija, sv. Martina). Ni pa mogoče dvomiti, da bi German ne bil zgodovinska oseba.
Rodil se je okoli leta 380 v Auxerru (blizu Dijona) v Franciji. Ugledni starši so ga poslali v Rim, da bi se izpopolnil v »svobodnih« in pravnih vedah. German je postal sloveč odvetnik ter se poročil s krepostno in bogato ženo. Leta 418 je bil izvoljen za škofa v Auxerru. Tedaj se je odpovedal bogastvu, častem in zakonu. Začel je živeti zelo asketsko. Pod vplivom prijateljev je ustanovil samostan, toda po zgledu takratnih
škofov je živel kot »menih v svetu«. Vzdrževal je stike s cerkvenimi in državnimi oblastniki, včasih kot posrednik, včasih kot poslanik.
Leta 429 ga srečamo v Veliki Britaniji. Tja ga je na prošnjo domačinov poslal papež, da bi zavrl širjenje pelagijanizma. Britancem pa je tudi pomagal, da so brez prelivanja krvi pregnali napadalce Sase in Pite. Čez nekaj let so ga spet poslali na Otok, ker se je herezija začela spet širiti.
V letih 435/37 ga srečamo v mestu Arles, kjer je posredoval pri rimskem prefektu, da bi bili njegovi rojaki oproščeni davkov. Srečamo ga tudi v življenju sv. Genovefe (3. januarja). Ko je skupaj s škofom Lupom kot legat papeža Celestina potoval v Veliko Britanijo, se je ustavil v vasi Nanterre.
Genovefi je bilo tedaj šele sedem let. Prišla je z drugimi vaščani poslušat nagovor škofa Germana, ki je že tedaj užival svetniški sloves. Škof je nato polagal roke na otroške glavice in jih blagoslavljal. Ko je prišla na vrsto Genovefa, se je German zagledal v njene oči, žareče od verskega navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Kakor starček Simeon v templju je German blagoslovil otroka in njegove starše. Genovefi pa je podaril svetinjo, na kateri je bil vtisnjen križ.
Umrl je 31. julija leta 448 v Ravenni, kjer je bil tedaj cesarski dvor. Prišel je tja posredovat v sporih med cesarsko oblastjo in domačini v Galiji. Sprejeli so ga z velikimi častmi in spoštovanjem, saj je bila znana njegova svetost. Njegovo truplo so v procesiji prenesli v Auxerre, kjer so ga pokopali 1. oktobra istega leta. Na njegovem grobu je dala sv. Klotilda, mati frankovskega kralja Klodvika, zgraditi cerkev, ki slovi kot ena najpomembnejših francoskih božjih poti. Frančišek Saleški ga je imenoval »galski čudodelnik«.
Vir