Svetniki

Imena: Valerija, Val, Vall, Valči, Valeria, Valerina, Valerij, Valerio, Valerin, Valerijan, …
Mučenka Valerija se je rodila v 3. stoletju v Limogesu v Franciji. Po legendi jo je krstil škof Marcial iz Limogesa. Potem je razdrla zaroko s poganskim vojvodo Štefanom, ki je nato ukazal, da jo obglavijo. Po legendi jo je, z odsekano glavo v roki, angel odpeljal pred Marciala, ki je ravno maševal. Češčenje se je začelo, ko so poleg Marcialovega groba našli še en grob, za katerega so domnevali, da je Valerijin. Večinoma je na upodobitvah prikazana kot imenitna devica, včasih z drobnim diademom v laseh. Prikazana je tudi z glavo v rokah, ali pa stoji poleg Marciala.
Sveta Valerija goduje 9. decembra.
Vir
 

Atributi: spokorniški pas
Imena: Narcisa, Narcis, Narciz, Narcizo, Narčizo, Cizo, Čižo
Ta blažena je živela v prejšnjem stoletju v Ekvadorju. Rodila se je v družini malih posestnikov. Sirota je postala pri petnajstih letih. Najprej ji je umrla mama, nato kmalu še oče. Preselila se je k sorodnikom v Guayaquil. Da bi jim ne bila v breme, si je služila kruh kot šivilja.
Narcisa je iskala svojo duhovno življenjsko pot sredi naporov vsakdanjega dela in skrbi za življenje. Vzgajala se je ob pridigah slavnih voditeljev duhovnega življenja, v šoli molitve, duhovne zbranosti in pokore. V njej je hotela čim bolj posnemati trpečega Kristusa. Nosila je spokorniški pas, se postila, vsako noč več ur prečula v molitvi.
Čeprav je kazala težnje po mističnih doživetjih, je hotela ostati laikinja. Škof iz Cuenca, Remigij E. Toral, jo je nagovarjal, da bi vstopila h karmeličankam v njegovi škofiji. Ona pa ni čutila poklica za redovnico, marveč je hotela svoje duhovno življenje živeti zunaj samostana, nekako na sredi poti med redovniškimi pravili in bivanjem v svetu. Njen vzor je bila Mariana de Jesus, preprosta spokornica laikinja v ekvadorskem glavnem mestu Quito, ki se je posvetila v svetu in se darovala kot žrtev v zadoščenje za grehe svojega mesta. (Ta je bila že leta 1850 razglašena za blaženo.)

V želji, da bi sledila svoji lastni poklicanosti, je Narcisa leta 1868 odšla v Limo, glavno mesto Peruja, in prosila p. Pedra Guala za duhovno vodstvo. Ta jo je razumel, spodbujal in ji preskrbel stanovanje pri dominkanskih tretjerednicah. Tam si je privzela ime Narcisa de Jesus v želji, da bi še bolj hodila po stopinjah blažene Mariane in je zasebno napravila zaobljube uboštva, devištva in pokorščine. Ostala pa je v laičnem stanu. Umrla je 8. decembra leta 1869, stara 36 let.
Kmalu po smrti so se začela širiti poročila o izrednih stvareh, ki naj bi se dogajale na njenem grobu. Počasi in vztrajno je začel rasti o njej tudi sluh svetosti.
Postopek, da bi bila razglašena za blaženo, se je začel v 60. letih. Potem pa se je odvijal zelo hitro. Stopnjo junaških kreposti ji je kongregacija priznala že leta 1987, 25. oktobra 1992 pa jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.

Stopnjo svetosti je 12. oktobra 2008 razglasil papež Benedikt XVI. Goduje 8. decembra.
Vir
 

Imena: Romarik, Romarko, Romanesko, Riko, Roko, Rok, Romarika, …
Romarik se je rodil okoli leta 570 v Franciji. Ustanovil je benediktinsko opatijo Remiremont, ki je vplivala na razvoj samostanov. Konec 6. stoletja je bil uradnik, okoli leta 600 pa je vstopil v samostan Luxeuil. Leta 620 mu je Klotar II. podaril kos zemlje v Vogezih. Ob Mozeli je najprej ustanovil ženski samostan, ki pa ga je kmalu razširil na dvojni samostan. Vodil ga je skupaj z Amatom.
Romarik je umrl 8. decembra 655. Na ta dan tudi goduje.
Vir
 

Zavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih in za srečno zadnjo uro; proti ognju, neurju, vročici in kugi; priprošnjica v stiski.
        Atributi: stolp s tremi okni, kelih in hostija, meč, plamenica, topovska cev ali pavje perje, dolg plašč, pokrivalo na glavi
        Imena: Barbara, Bara, Barba, Barbi, Barbika, Barbka, Barika, Varja, Varjenka, Varvara, …
Kakor za toliko svetnikov iz zgodnje krščanske dobe moramo tudi za sv. Barbaro priznati, da o njenem življenju in mučeniški smrti nimamo zanesljivih poročil, marveč smo navezani za legendo, ki je nastala dosti pozneje. Bila naj bi edina hči nekega pogana iz Nikomedije. Oče jo je dal, nadarjeno in lepo, zapreti v poseben stolp z dvema oknoma, da bi jo zavaroval pred hudobijami tedanjega časa. Zato jo slikajo s stolpom. Sv. Barbara je priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato jo slikajo tudi s kelihom in hostijo v rokah. Rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico.
        Razen očeta samega in dekle ni mogel nihče v njeno sicer sijajno ječo. Tu v samoti je začela Barbara premišljevati reči, ki bi ji drugače nikdar ne prišle na um, in začela je spoznavati, kako prazna je poganska vera. Temu premišljevanju je priskočila na pomoč še božja milost. Oče je silil hčer, naj se omoži, Barbara pa je možitev odklanjala. Da bi se premislila, je odšel oče na potovanje, češ, samota jo bo že nagnila, da se bo premislila. Ko je bil oče zdoma, se je posrečilo nekemu skrivnemu krščanskemu spoznavalcu, da je prišel do nje in jo poučil v krščanskih resnicah. Barbara je zdaj živela po krščanski veri. Da bi se laže spominjala Svete Trojice, je dala prebiti v svojem stolpu še tretje okno in si zapisala križ na steno.
        Ko se je oče vrnil, je spoznal, kako se je hči spremenila. Ko mu je razodela, da je kristjanka, jo je v silni togoti napadel z mečem, toda svetnica mu je ubežala. Neki pastir jo je izdal. Oče je zgrabil hčer za lase in jo je sam vlekel pred sodnika. Ta jo je dal grozovito mučiti. Med mučenjem je svetnica molila: »Gospod, odvzemi mi vse, le Svetega Duha ne!«
        Slednjič jo je sodnik obsodil na obglavljenje. Oče, ki je hladnokrvno gledal vse muke svoje hčere, si je celo izprosil dovoljenje, da ji je sam odsekal glavo.
        Njenega godu se spominjamo 4. decembra.
Vir

 Za Barbaro so se kmalu, ko je nekoliko odrasla, začeli potegovati številni snubci, saj ni bila samo bogata, pač pa tudi lepa, učena in bistrega razuma. Vztrajno jih je zavračala, ker je čutila, da more v svojem življenju narediti še kaj drugega. Po zaslugi znamenitega učenjaka Origena se je začela zanimati za krščanstvo, se udeleževala skrivnih srečanj in bogatih pogovorov kristjanov ter se kasneje dala krstiti. Ker je oče, zagrizen nasprotnik kristjanov, počasi nekaj zaslutil, pa tudi zato, ker se je zanjo zaradi njene lepote bal, jo je dal zazidati in zapreti v stolp z dvema oknoma. Kmalu je odpotoval na daljše potovanje, Barbara pa je medtem delavcem ukazala, naj namesto dveh vzidajo tri okna. Ko se je oče vrnil s potovanja, je takoj videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je pojasnila, da je to simbol Svete Trojice in da tako skozi vsa tri okna »prihaja k njej milost troedinega Boga«. Priznala mu je, da je medtem, ko je bil odsoten, prejela krst. To je očeta tako razjezilo, da je stopil proti njej, da bi jo udaril, pa je v tleh nenadoma nastala odprtina, ki jo je skrila (zato je zavetnica rudarjev). Oče jo je dal zapreti v stolp, a so se vrata sama od sebe odprla. Pozneje jo je odvlekel pred deželnega upravitelja, ta pa jo je dal bičati. A Barbari se je to zdelo kot božanje s pavovim perjem. Ponoči se ji je prikazoval Kristus (angeli), ji ozdravljal rane in jo krepil. Deželni upravitelj jo je dal tepsti s kiji, jo žgati z baklami in ji odrezati prsi. Na koncu je ukazal, naj jo usmrtijo z mečem. Njen oče Dioskur ji je sam odrezal glavo, a ga je že v naslednjem trenutku ubila strela. Kljub temu da je njeno življenje ena sama, težko preverljiva in nezanesljiva legenda, jo ljudje vseh časov izredno častijo in jo prištevajo k štirinajstim priljubljenim zavetnikom v sili.
Ime: Razlagajo ga z grško besedo Barbaros oz. latinsko barbarus, ki pomeni: »tuj, negrški; tujec, negrk, neomikan, neveden, krut, divji, barbar«.
Rodila se je leta 273 v Nikomediji v Mali Aziji, današnjem Izmidu v Turčiji, umrla pa leta 306, prav tako v Nikomediji.
Družina: Njen oče je bil premožen pogan po imenu Dioskur, zagrizen sovražnik kristjanov.
Zavetnica: Zavetnica: stolpov rudarjev, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev zvonov, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih, za srečno zadnjo uro, proti ognju, neurju, proti vročici in kugi, priprošnjica v stiski.
Upodobitve: Upodabljajo jo v dolgi obleki s pasom ali v imenitnem oblačilu s pokrivalom ali krono na glavi. Pri sebi ima številne atribute: stolp s tremi okni, kelih s hostijo, meč, plamenico, topovsko cev ali pavje perje. Velikokrat jo upodabljajo skupaj s sv. Katarino ali sv. Marjeto.
Goduje: 4. decembra.

Vir

Zavetnica proti glavobolu, krčem, epilesiji in proti vdanosti pijači; proti božjasti in nesrečam
Atributi: imenitna obleka, tančica, krona, meč, knjiga in plug
Imena: Bibijana, Vivijana, Viva, Živka, Živko, …
Ime Bibijana - Vivijana pomeni polna življenja, živa, živahna. Zanesljivo vemo o njej samo to, da je bila krščanska mučenka. Legendarna zgodba o njenem življenju izvira iz 6. stoletja, vendar o njeni svetniški podobi ne najdemo zanesljivih podatkov. Bila naj bi hči plemenitega Flavijana in Dafroze, ki ju je namestnik cesarja Julijana Odpadnika Apronijan dal oba najprej vreči v ječo. Potem je dal mater obglaviti, očeta pa je poslal v pregnanstvo, kjer je umrl od hudega. Ostali sta hčerki Bibijana in Demetrija. Ti dve je hotel Apronijan pripraviti k odpadu.
Poskušal je zlepa in zgrda. Obetal jima je cesarjevo milost in bogato možitev, hkrati pa razkazoval mučilno orodje, s katerim ju bo dal razmesariti, če se mu bosta upirali. Demetrija je bila nežna in šibka. Tiha bolečina po umrlih starših ji je glodala življenje, in ko je pred sodnikom odločno izpovedala svojo vero, se je mrtva zgrudila na tla.
  Ko je ostala Bibijana sama, jo je hotel okrutnež najprej oropati nedolžnosti, da bi jo potem pridobil za odpad. Izročil jo je neki prekanjeni zapeljivki. Na vse načine je poskušala omajati zvestobo, ki jo je Bibijana obljubila nebeškemu ženinu Kristusu. A Kristus jo je obvaroval. Ko je Apronijan zvedel, da je Bibijana ostala stanovitna, je zdivjal. Ukazal je svetnici strgati obleko s telesa, jo privezati k stebru in tepsti z biči s svinčenimi kroglicami tako dolgo, dokler ne bo izdihnila. Tako je Bibijana dosegla dvojno zmago: mučeništva in devištva leta 363 v Rimu.
Pod velikim oltarjem zelo stare bazilike, posvečene tej svetnici na Eskvilinu v Rimu, so shranjene svetničine relikvije. Oltar je eno izmed zgodnjih del slovitega kiparja Berninija. Sv. Bibijani se priporočajo epileptiki, časte jo kot zavetnico proti pijanosti, glavobolu, krčem in nezgodam.
Goduje 2. decembra.
Vir