Svetniki

Frančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.
Frančišek Ksaverij Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.
Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.
Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.
Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.
Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi.
Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.
Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.
V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.
Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.
Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.
Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.
Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.
Vir
pdf
 

Zavetnik ljudskih misijonarjev
Atributi: mrtvaška glava, razpelo,
Imenujemo ga tudi Portomavriški, ker se je rodil (leta 1676) v Porto Maurizio, sedanji Imperii ob ligurski obali. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa je vstopil v samostan prenovljenega frančiškanskega reda manjših bratov. Po prejemu mašniškega posvečenja (leta 1702) je nekaj časa poučeval modroslovje, vedno bolj pa ga je mikalo, da bi odšel v misijone.
Zbolel je na pljučih. Krvavitve so bile čedalje pogostnejše. Okoli leta 1706 se je zaobljubil Mariji, da se bo, če ozdravi, do konca življenja posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. V nekaj dneh je ozdravel in kljub nenehnim velikim naporom na misijonih, kljub ostrim spokorniškim dejanjem, štiriinštirideset let vodil ljudske misijone. Pridigal je tako prepričljivo in vneto, da so bili ljudje resnično pretreseni. Pred začetkom vsakega novega misijona se je navadno umaknil v popolno samoto, da bi si v združitvi z Bogom nabral čudežnih moči in milosti. Za vsak dan življenja si je izbral sklep, ga napisal in tudi natanko spolnjeval. To ga je napravilo za mojstra v duhovnem življenju.

V vernikih je skušal zbuditi predvsem voljo do molitve. Nihče v Italiji ni z večjo vnemo pospeševal pobožnosti križevega pota kakor redovnik Leonard, ki je sam posvetil nič manj ko 576 novih križevih potov. Na misijonih je dajal pobudo za opravljanje večne molitve; ta je v mnogih župnijah, tudi pri nas, ostala v navadi še danes. Vpeljal je pobožno navado, da so vsak petek ob uri Gospodove smrti zvonili. Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj čim pogosteje premišljujejo Gospodovo trpljenje; najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Kristusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoro ni katoliške cerkve, v kateri ne bi bilo upodobljenih štirinajst postaj križevega pota. Tudi v molitvenikih je pogosto objavljen križev pot z njegovim imenom.
Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu sv. Bonaventure v Rimu, kjer še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Upodabljajo ga z razpelom in mrtvaško glavo.
Goduje 26. novembra.
Vir
 

Zavetnik Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni
Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved
Imena: Kolumban, Kolumbo, Kolumbana, …
Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej
časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.

»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«
»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«
Sveti Kolumban goduje 23. novembra.
Vir
 

 Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana

Misijonar Janez de Brebeuf je s sedmimi tovariši deloval vzhodno od krajev, kjer je kasneje misijonaril naš Baraga, na ozemlju Huroncev in Irokezov med Ontarijskim in Huronskim jezerom v Kanadi. Leta 1626 je prvič prišel v te kraje in po hudih preizkušnjah in velikih žrtvah mu je uspelo omehčati trdovratne Huronce ter jih navdušiti za Kristusa. Zanje je napisal katekizem, slovar in slovnico v domačem jeziku, natančno je popisal njihove običaje ter verovanje, da je lahko nanje oprl resnice krščanske vere. Skupaj z njimi ga je leta 1649 doletela mučeniška smrt na kolu, ko so sovražni Irokezi pomorili vse pleme in njegove misijonarje.

»Moj Gospod in moj Zveličar, kako naj ti povrnem vse dobrote, s katerimi si me prehitel? Slovesno obljubim, da ne bom nikoli, kolikor je odvisno od mene, zapravil milosti mučeništva, če jo boš kdaj po svojem neskončnem usmiljenju ponudil svojemu nevrednemu služabniku … Poleg tega se zavezujem, da bom smrtni udarec, ko me zadane, sprejel iz tvojih rok z veliko slastjo in veseljem. Za to, moj dragi Jezus, da me prevzame še večje veselje, ti že zdaj darujem svojo kri, svoje telo in življenje, da umrem, če mi podeliš to milost, samo zate, ker si ti umrl zame … Moj Bog, kako me boli, da te še ne poznajo, da se ta barbarska dežela še ni spreobrnila in da greh še ni iztrebljen! Vsekakor, moj Bog, če se zvalijo name vse muke, pa naj so zaradi surovega mučenja še tako hude, ki jih morajo v tej pokrajini pretrpeti ujetniki, jih rad vzamem nase in jih sam pretrpim.«

»Ljubiti morate te Huronce, odkupljene s Kristusovo krvjo, kot svoje brate.

Pri vkrcanju ne smeš nikoli pustiti Indijanca čakati.

S seboj nôsi škatlo za kresilo ali košček prižigalnega stekla, ali pa kar oboje, da boš lahko zanje čez dan zanetil ogenj za kajenje in zvečer, kadar se bo treba utaboriti. S takimi majhnimi uslugami boš osvojil njihova srca.

Poskušaj pojesti tisto malo hrane, ki ti jo ponudijo. Pojej, kolikor lahko, kajti čisto mogoče je, da dolgo ne boš jedel.

Jej ob zori, kajti kadar so na poti, jedo Indijanci samo ob sončnem vzhodu in zahodu.

Pri vkrcavanju in izkrcavanju bodi uren in ne vnašaj vode ali peska v kanu.

Povzročaj Indijancem čim manj skrbi.

Ne sprašuj preveč, kajti molk je zlato.

Prenašaj njihove nepopolnosti in poskušaj biti vedno vedrega obraza.

Vedno nôsi s seboj dva ali tri ducate žepnih nožičkov in nekaj steklenih svetlikajočih se korald, s katerimi boš lahko kupil ribo ali kakšno drugo potrebno stvar za tiste, ki jih boš srečal, da boš lahko pogostil svoje indijanske prijatelje. Že na začetku jim povej, da je to, kar imaš, zato, da boš lahko kupil ribe.

Med prenašanjem transporta vedno tudi ti nekaj nosi.

Ne bodi pretirano vljuden z Indijanci.

Ne začenjaj veslati, razen če nimaš namena veslati ves čas.

Indijanci bodo tudi kasneje ohranili o tebi takšno mišljenje, kakršno si bodo o tebi ustvarili med vožnjo (v čolnu).

Vsakemu Indijancu, ki ga srečaš na poti, kaži veder obraz in pokaži, da si resnično pripravljen sprejeti napore potovanja.«

(Iz navodil misijonarjem, kako naj delujejo med preprostimi Huronci)
Vir
 

 Španec Ludvik Beltran je bil sin mestnega pisarja v Valenciji, rojen leta 1526, v času, ko so se v Španiji rodili tudi nekateri drugi velikani duha in krščanstva: Ignacij Lojolski, Peter Alkantarski, Terezija Velika, Janez od Boga in drugi. Ob bok jim stopa sv. Ludvik, ki je otroštvo preživel spokorno, kmalu vstopil k dominikancem, postal duhovnik in kot misijonar v Kolumbiji spreobrnil in krstil na desettisoče Indijancev. Kratkih sedem let delovanja med njimi je bilo dovolj, da je opravil ogromno delo, zaradi katerega ga je papež Klemen X. približno sto let po smrti razglasil za svetnika. V domovino se je vrnil predvsem zaradi žalosti, ker so španski zavojevalci, sicer kristjani, v Kolumbiji delali popolnoma nasprotno, kot pa jih je učila vera. Z misijonarjenjem je nadaljeval v Španiji med preprostim ljudstvom, umrl pa je 9. oktobra 1581 v domačem mestu Valenciji.

Čeprav je doživljal velike uspehe, mu v nekem kraju kljub temu ni uspelo spreobrniti nobenega pogana. Razlog za to je bil, da so imeli tam pokopanega poganskega duhovnika, ki je bil pri njih zelo v časti. Ludvik je zato naskrivaj izkopal njegove kosti in jih odnesel daleč proč. Ko so domačini za to zvedeli, so mu v hrano zmešali strup, da bi zbolel in umrl. Božja roka pa ga je varovala; čez pet dni je iz sebe vrgel gada in ozdravel …

Lakomni in razuzdani podaniki španskega kralja so Ludvika večkrat vabili na svoje večerje. Ta jih je sicer ostro pozival in grajal, naj nehajo izkoriščati uboge Indijance, pa ni nič zaleglo. Sede pri njihovi mizi je nekoč vpričo vseh vzel v roke kruh in ga stisnil, tako, da se je iz njega pocedila kri. Pokazal jim ga je in rekel: »Glejte, kaj jeste! S krvjo ubogih se nasičujete.«

V svojih pridigah je bil Ludvik Beltran precej strog in je odkrito grajal tudi napake in hudobije imenitnežev, čeprav je s tem včasih tvegal celo življenje. Tako se je primerilo, da ga je neki imeniten gospod pozval, naj prekliče vse, o čemer je pridigal, sicer ga bo ubil. Svetnik pa odgovori: »Štejem si v veliko srečo, če lahko umrem in s svojo krvjo zapečatim, kar sem govoril.« Takoj naslednji dan se srečata in mož, čigar napake je grajal, mu na prsi nastavi samokres in ves besen zavpije nad njim: »Kako si lahko drzneš grajati moža, kakršen sem jaz?« Ludvik pa mirno in brez besed naredi nad pištolo križ in ta se v trenutku spremeni v podobo Križanega. Prestrašen nad tem čudežem pade malopridnež k njegovim nogam, ga prosi odpuščanja in se spreobrne.

Nekaj njegovih misli:
»Tu najdeš,« reče novincu, ko mu izroči podobo Križanega, »vse, karkoli si želi tvoja duša. V Kristusu križanem najdeš pomoč za vse trpljenje, zmago v skušnjavah, v žalosti tolažbo, z eno besedo: v Njem najdeš vse.«

»Če damo (revežu) veliko doma na hišnem pragu, nam Bog še več da v cerkvi.«

»Uboštvo, ki je Bogu posebej všeč, obstaja v tem, da se človek odpove svoji trmi.«
Vir
Vir2