Svetniki

Jezusovo rojstvo
Mt 1,18-25Mt 1,18-25
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
Jezusovo rojstvo ¹⁸ Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. ¹⁹ Ker je bil Jožef, njen mož, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. ²⁰ Ko pa je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. ²¹ Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« ²² Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: ²³ »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« ²⁴ Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. ²⁵ In je ni spoznal, dokler ni rodila sina, in dal mu je ime Jezus. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin  Lk 2,1-21Lk 2,1-21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
Jezusovo rojstvo in obisk pastirjev ^{2 1} Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. ² To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. ³ In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. ⁴ Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine – ⁵ da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. ⁶ Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. ⁷ In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. ⁸ V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. ⁹ In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. ¹⁰ Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: ¹¹ Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. ¹² In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« ¹³ In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: ¹⁴ »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« ¹⁵ In ko so angeli odšli od njih v nebesa, so pastirji drug drugemu rekli: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!« ¹⁶ In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno. ¹⁷ Ko so to videli, so povedali, kar jim je bilo rečeno o tem detetu. ¹⁸ In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji; ¹⁹ Marija pa je vse te besede ohranila in jih v svojem srcu premišljevala. ²⁰ In pastirji so se vrnili in Boga slavili in hvalili za vse, kar so slišali in videli, prav kakor jim je bilo povedano. Obrezovanje Jezusovo ²¹ In ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil obrezan, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin
2
1 Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. 2 To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. 3 In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. 4 Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, 5 da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. 6 Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. 7 In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
  Pastirji in angeli

8 V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. 9 Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. 10 Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. 11 Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. 12 To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« 13 In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: 
14 »Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
15 Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« 16 Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. 17 Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. 18 In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. 19 Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. 20 In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.
21 Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.
   Vir

 Na božični dan, 25. decembra, se spominjamo Jezusovega rojstva, ki je za veliko nočjo, praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih, največji krščanski praznik. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Na božič se spominjamo, da se je z Jezusovim vstopom v zgodovino Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka. Veselje, ki ga oznanja in prinaša božič, je učlovečenje Božjega Sina, z namenom odrešiti svet. Bog je postal človek in se naselil med nami, da bi mi prišli k njemu.
    Natančnega dneva Jezusovega rojstva ne poznamo, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja dalje štejemo človeško zgodovino. Tisti, ki so določali datum Jezusovega rojstva, so izbrali datum v času, ko se dnevi ponovno začnejo daljšati. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Razlog za izbiro datuma je tudi svetopisemsko utemeljen v Kristusu kot »resnični luči, ki razsvetljuje vsakega človeka«. Jn 1, 9Jn 1, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
9 Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin

V Cerkvi so zgodaj vpeljali navado, kakršne nima noben drug praznik – trikratno obhajanje evharistije: opolnoči, ob zori in podnevi. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek dan Jezusovemu rojstvu v hlevu in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa , s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.

Srčika praznika ni le v tem, da se je spominjamo Jezusovega rojstva in prihoda na svet, ampak je praznik za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu in tako utrdi in poglobi svojo vero.
 Vir

Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta.

V središču božičnega časa je božič - praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Janez 3, 17Janez 3, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin  Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu.

Božični čas je kratek, a zelo bogat. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete božje matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju, se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti božjega kraljestva.
 

Vir

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu.

S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

V zgodovini človeštva so nekatera rojstva zaznamovala državo ali celo imperij, tako kot npr. rojstvo Cezarja Avgusta, vendar njegovo rojstvo je odmevalo le na človeštvo njegovega časa. Medtem ko je Kristusovo rojstvo zaznamovalo vse ljudi vseh časov in vseh krajev. On je Rešenik sveta.

Katekizem nas opozarja na to dejstvo:

Beseda se je učlovečila, da bi nas odrešila in nas spravila z Bogom. (št. 457);

Beseda se je učlovečila, da bi bila naš vzor svetosti. (št.459);

Beseda se je učlovečila, da bi nas napravila »deležne božje narave«. (št.460).

Ko to prebiramo, se kar zamislimo, ker je naše življenje tako revno, če ga primerjamo s Kristusovim življenjem. Vendar tudi naše življenje ima neko trascendenco, ker nam sam Bog nalaga neko poslanstvo. Zaupal nam je duše, ki jih moramo odrešiti. To so ljudje, ki jih bo Bog odrešil po naši priprošnji, naši molitvi, naši žrtvi, naši apostolski dejavnosti.

Cerkev potrebuje danes, bolj kot kdaj prej, radodarne ljudi, ki so pripravljeni darovati se za Kristusa; potrebuje ljudi, ki so pripravljeni oznanjati resnico; ljudi resnično svete, ki živijo po Kristusovem zgledu, in so navdušeni z mislijo, da bi svet spoznal Kristusa; potrebuje osvajalce, v vsem zveste Cerkvi, ki jasno vedo, kaj je njihovo življenjsko poslanstvo v današnjem svetu.
 

Vir

Bog z nami

Nova zaveza gleda na Jezusovo rojstvo kot na čudovit dokaz Božje ljubezni do človeštva. Kristjani verujejo, da je Bog Oče poslal svojega Sina na svet, da bi živel kot človek. Matej daje npr. Jezusu ime »Emanuel«, kar pomeni »Bog z nami!« Bog je prišel v Jezusovi osebi, da bi se povezal z nami. Prišel je živet med nas, da bi delil z nami veselje in žalost ter končno trpel in umrl. Ta podoba Boga, ki vstopi v naš svet, se dokaj loči od katere koli druge. Mnogi grški filozofi so imeli za največjo krepost svojih bogov ravnodušnost, apatijo, ki dobesedno pomeni »odsotnost trpljenja«. Ti bogovi niso imeli čustev; za svet in njegovo trpljenje se niso zmenili. V nasprotju s to hladno podobo je Jezus Bog, ki je živel sredi umazanije in bolečin človeškega življenja: prišel je, da bi nas odrešil greha in nesmisla trpljenja in smrti.

»Imenoval se bo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami!« Mt 1,23Mt 1,23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
23 »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin

Jezus - človek

Pisec novozaveznega Pisma Hebrejcem pravi, da nas Jezus lahko popolnoma razume, ker je postal človek. Jezus ve, kaj pomeni biti človek. Živel je preprosto življenje, ustvarjal prijateljstva, fizično delal, znal se je smejati in jokati.

Na globlji ravni nam isti pisec pravi, da je Jezus razodetje Boga; pove nam nekaj o tem, kakšen je Bog. In ker je bil Jezus človek, moremo razumevati Boga s človeškimi pojmi, s pojmi, ki so nam blizu. Jezus je za nas ljudi najbolj dovršena podoba Boga. Ta podoba kaže, da nas Bog ljubi in da je pripravljen dokazati svojo ljubezen do nas tudi z dejanji prim. Heb l,1-3

Jezus je bil rojen v določenem kraju in ob določenem času v zgodovini. Njegovo rojstvo v Betlehemu in njegovo življenje v Galileji sta dokaz, da Bog ni oddaljen od naših človeških življenj. Postal je eden izmed nas: izkusil je, kakšno je življenje.

Odrešenik

Lukovo poročilo o Jezusovem rojstvu nam posreduje tudi slavospev, v katerem Marija hvali Boga, potem ko je zvedela, da bo postala mati. Marija govori o Bogu kot svojem odrešeniku, ki bo storil velike reči za svoj narod po otroku, ki ga ona pričakuje:

"Moč je pokazal s svojo roko in razkropil ljudi ošabnega srca. Mogočne je vrgel s prestola in povišal skromne. Lačne je obdaril z dobrotami in bogate odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil svojega usmiljenja - kakor je obljubil našim očetom" Lk 1,51-54Lk 1,51-54
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
51 Moč je skazal s svojo roko, razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli. ⁵² Mogočne je vrgel s prestola in nizke povišal. ⁵³ Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. ⁵⁴ Sprejel je svojega služabnika Izraela © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin

Luka še dopolnjuje misel o Božji zavzetosti za svet. Jezus ni prišel samo, da bi izkusil človeško življenje, temveč da bi s svojim življenjem in smrtjo odrešil Božje ljudstvo vseh oblik suženjstva in ga osvobodil za nov način življenja. Prišel je z odrešilnim poslanstvom za vse ljudi.

Skromen začetek

Mnogi Judje so pričakovali, da bo Mesija nastopil z velikim sijajem in očitno slavo. Tako razumemo, zakaj je bil kralj Herod tako presenečen, kako naj bi se na njegovem ozemlju rodil kralj, ne da bi on za to zvedel prim. Mt 2,1-8Mt 2,1-8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
Obisk modrih ^{2 1} Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, ob času kralja Heroda, glej, pridejo modri z Vzhoda v Jeruzalem ² in govorijo: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« ³ Ko kralj Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem z njim. ⁴ In zbere vse velike duhovnike in pismouke ljudstva in jih izprašuje, kje naj bi se Kristus rodil. ⁵ Odgovore mu: »V Betlehemu v Judeji; tako je namreč pisano po preroku: ⁶ ‚In ti, Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi knežjimi mesti; zakaj iz tebe bo izšel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo Izraela.‘« ⁷ Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in jih izprašal o času, v katerem se je zvezda prikazala; ⁸ in poslal jih je v Betlehem ter rekel: »Pojdite in natančno poizvédite po detetu; in ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pridem tudi jaz poklonit.« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin

Toda Jezus ni prišel, da bi kot politični vladar zamenjal Heroda. Jezus je bil rojen v hlevu in ne v palači. Kot kaže njegovo skromno rojstvo, Bog ni poslal Jezusa kot kralja, ki so ga ljudje pričakovali. Judovsko ljudstvo je hotelo vojaškega vodjo, ki jih bo navdušil, ponovno zavzel Jeruzalem in izgnal Rimljane. Jezus pa je namesto tega pokazal, da je treba biti Bogu poslušen in zvest ne glede na okoliščine.

Jezus se ni nikoli dosti brigal za velike in močne, temveč za navadne ljudi, o katerih govori tudi Marijin slavospev: za uboge, lačne, zatirane, nepriljubljene. Pomenljivo je bilo, da se je rodil v preprostem okolju in da je bila njegova družina v marsičem podobna ljudem, zaradi katerih je prišel - navadnim ljudem, ki živijo preprosto življenje.
 

Vir

Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Že prvi kristjani so imeli Marijo, Gospodovo mater, za vso čisto in brez slehernega madeža; da je nikdar ni omadeževal noben greh, tudi izvirni ne, ki smo mu sicer vsi zapadli. Kako bi mogla biti tista, ki je kači glavo strla in je milosti polna, le en trenutek pod oblastjo te peklenske kače!
Cerkveni očetje in učitelji pridevajo Mariji najlepša imena, ki vsa kažejo na njeno brezmadežnost. Imenujejo jo svetejšo od vseh svetnikov, lepšo in svetejšo od angelov, čistejšo od kerubov in serafov.

Tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je star. Že v desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah; v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Ta praznik nas spominja veselega trenutka, ko je mati Ana spočela mater Gospoda našega Jezusa Kristusa brezmadežno: to je, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha takoj ob prvem trenutku svojega spočetja, tako da niti trenutek ni bila v grehu. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.
Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je z velikim navdušenjem sporočil vernikom razglasitev resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju: Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, - slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo - slovito novico, ki naj si jo živo v srce zapišete. Povodenj izvirnega greha Marije prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu…

»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu - to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
(besedilo o razglasitvi verske resnice iz 1854)

»Ti, Gospod, in tvoja Mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji Materi.«
(sv. Efrem Sirski)

»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)

»O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso, okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna Devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.«
(sveti Alfonz Ligvorij)

»Primerno in pravično je, o vsemogočni Bog, da se ti zahvaljujemo in s tvojo pomočjo obhajamo praznik preblažene Device Marije. Iz njene žrtve je namreč zraslo steblo, ki nas je potem nasitilo z angelskim kruhom. Eva je použila sad greha, Marija pa nam je vrnila sladki sad Zveličarja. Kako različno je to, kar je storila kača, in to, kar je storila Devica! Iz kače je privrel strup, ki nas je ločil od Boga, iz Marije pa so se razcvetele skrivnosti našega odrešenja. Po Evi je dobila premoč hudobija skušnjavca, v Mariji pa je veličastvo Zveličarja našlo sodelavko. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo …«
(Ambrozijanski hvalospev)
Vir
 

Nastanku tega praznika je botroval Jakobov protoevangelij, svetopisemskim knjigam podoben spis, ki pa ga Cerkev ni sprejela v svoj kanon - seznam svetopisemskih knjig, čeprav ni krivoverski. Iz njega izvemo za ime Marijinih staršev, Joahima in Ane. Vsebuje pa tudi tole pripoved: ko je Marija dosegla starost treh let, so jo njeni starši privedli v tempelj, da bi spolnili zaobljubo, ki so jo bili naredili v času pred njenim rojstvom, ker dolgo nista mogla imeti otrok. Vse jeruzalemske deklice, pripoveduje Jakobov protoevangelij, so s plamenicami spremljale deklico Marijo prav do templja, kjer jo je pričakal veliki duhovnik Zaharija. Tempeljski prostori so postali Marijino bivališče vse do dneva njene zaroke z Jožefom.
Vir
 

Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu istega dne leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in je stala v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na apokrifni spis iz Jakobovega evangelija, ki o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, stajo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki stajo bila naredila v čast pred Marijinim rojstvom.
Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Joahimova žena je goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa seje zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena.
Spominjanje je polagoma privedlo do tega, da so se 21. nov. vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma seje spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja. To je praznik posvetitve, s katero seje Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zvestega bivanja.
 

Vir

Nad grobovoma sv. Petra in Pavla je že v 4. stoletju cesar Konstantin dal postaviti baziliki, katerih obletnici posvečenja so se že od 11. stoletja naprej spominjali na današnji dan. Prvotno baziliko sv. Petra v Vatikanu so v 16. stoletju nadomestili z novo in veličastno, ki so jo pa posvetili šele 18. novembra 1626. Prvotna bazilika sv. Pavla izven obzidja pa je v 19. stol. močno pogorela. Na novo zgrajeno baziliko sv. Pavla so posvetili 10. decembra 1854.

Vir

18. novembra, posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla. Praznik izvira iz 4. stoletja, ko sta bili posvečeni baziliki: leta 324 sv. Pavla zunaj obzidja, leta 326 pa sv. Petra v Vatikanu. Posvetil ju je papež Silvester. Pavlovo baziliko so pozneje povečali in leta 390 jo je posvetil papež Siricij. Na začetku so ta god obhajali le v obeh bazilikah, pozneje pa se je razširil na vse Cerkve rimskega obreda.

Vir

To je Božja hiša - Posvetitev lateranske bazilike 

1 Kr 8,22-23.27-301 Kr 8,22-23.27-30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
22 Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu ²³ in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj. ²⁷ Toda ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! ²⁸ Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli! ²⁹ Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik! ³⁰ Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin; 1 Pt 2,4-91 Pt 2,4-9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
4 K njemu, živemu kamnu, ki so ga ljudje zavrgli, pri Bogu pa je izbran in dragocen, pridite ⁵ in se dajte tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. ⁶ Zatorej se bere v pismu: »Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izbran, dragocen, in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.« ⁷ Vam torej, ki verujete, je čast; njim pa, ki ne verujejo: »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal vogelni kamen« ⁸ in kamen spotike ter skala pohujšanja. Ob njem se spotikajo, ker niso poslušni besedi; zato so bili tudi določeni. ⁹ Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč, © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin; Jn 4,19-24Jn 4,19-24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
19 Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. ²⁰ Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govoritie, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« ²¹ Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. ²² Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. ²³ Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. ²⁴ Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin

Danes obhajamo praznik posvetitve rimske cerkve, matere vseh cerkva – lateranske bazilike, ki je bila najprej posvečena presvetemu Odrešeniku, kasneje pa sv. Janezu Krstniku. Zgrajena je bila v 4. stoletju ob lateranski palači, ki je po Konstantinovem miru postala prebivališče papežev. Ta bazilika je bila torej prva rimska katedrala; v njej so se odvijali številni in pomembni ekumenski cerkveni zbori. Posvetitev te bazilike je zaznamovala prehod in izhod krščanske skupnosti iz zaprtosti katakomb v sijaj rimskih bazilik.

Naša pozornost pa se ne izčrpa v spominjanju tega dejstva. Ob posvetitvi lateranske bazilike se vsaka krajevna cerkvena skupnost latinskega obreda, poleg izražanja občestva s Petrovim sedežem, spominja in obhaja praznik posvetitve lastne cerkve, pa naj si bo ta majhna ali velika. Še več, danes se nam ponuja priložnost, da se vprašamo o samem pomenu cerkve, kot sakralne zgradbe.

Kakšen pomen ima posvetitev cerkve in sam njen obstoj kot kultni prostor za bogoslužje in za krščansko duhovnost? Izhajati moramo iz besed današnjega evangelija:

»Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče«.

V Jezusovem času je bilo splošno prepričanje, da naj bi si Bog postavil bivališče samo v Jeruzalemskem templju ( »tam prebiva njegova slava« ), zato ni bilo mogoče darovati žrtev in obhajati praznikov zunaj omenjenega templja. Od tod obvezna romanja za Pasho in druge praznike ter občasna »romanja v tempelj« k molitvi. Jezus želi z gornjimi besedami prekiniti to svojevrstno ozko območje okoli Boga, ki le-tega ugrablja preostalemu svetu. Sam Salomon med je drugim (in to smo slišali v današnjem prvem berilu) ob posvetitvi prvega templja izjavil:

»Mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal«.

Jezus uči, da je Božji tempelj predvsem človekovo srce, ki je sprejelo njegovo besedo. Ko govori o sebi in o Očetu, pravi: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23Jn 14,23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
23 Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin), Pavel pa piše kristjanom: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj?« (1 Kor 3,161 Kor 3,16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
16 Ali ne veste, da ste božji tempelj in da božji Duh v vas prebiva? © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).

Novi Božji tempelj je torej veren človek. Toda kraj Božje in Jezusove navzočnosti je tudi tam, kjer »sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu« (Mt 18,20Mt 18,20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
20 Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). Drugi vatikanski koncil pride do tega, da ima krščansko družino za »domačo Cerkev« (C 11), kar pomeni mali Božji tempelj, in sicer prav zato, ker je le-ta po milosti zakramenta svetega zakona izbrani kraj, kjer sta »dva ali trije« zbrani v njegovem imenu. Iz kakšnega razloga dajemo kristjani tolikšen pomen cerkvi, če vsakdo od nas lahko časti Očeta v svojem srcu in v domači hiši? Zakaj obveznost, da gremo vsako nedeljo v cerkev? Odgovor je v tem, da nas Jezus Kristus ne odrešuje ločeno drug od drugega; on je prišel, da bi si oblikoval ljudstvo, skupnost ljudi, ki bodo v občestvu z njim in med seboj. Za Božjo navzočnost na zemlji velja, kar Janez pravi o nebeškem Jeruzalemu:

»Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog« (Raz 21,3Raz 21,3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
3 In slišal sem govoriti močan glas s prestola: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi; © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).

To prebivališče sredi svojega ljudstva ima natančno ime: imenuje se »Cerkev«. Ta je kraj njegove navzočnosti na zemlji. Tako razumljena Cerkev se ne enači s krajem ali stavbo, pa čeprav bi bila najsijajnejša gotska katedrala ali celo sama bazilika sv. Janeza v Lateranu. Cerkev je predvsem ljudstvo odrešenih, v kolikor je povezano z Bogom po veri in zakramentih. Sveta zgradba pa je vidno znamenje te univerzalne nevidne resničnosti. To je privilegiran kraj našega srečanja z Bogom, kajti to je kraj, kjer se uresničuje in postaja vidna krščanska skupnost. Ime Cerkev (iz ek-kaleo, kar v grščini pomeni skličem) izhaja prav iz tega dejstva: biti kraj, kjer se zberejo tisti, ki jih »skliče« Bog in Jezus Kristus, kraj sklicanih in občestva. To je privilegiran kraj srečanja z Bogom tudi in predvsem, ker je kraj, kjer odmeva Kristusova beseda in kjer se obhaja evharistija.

Sveti Peter nam v drugem berilu razodeva globok simboličen pomen cerkvene zgradbe: kamni. Kamni, postavljeni drug na drugega v zidovih, ki obkrožajo oltar, je zgovorna podoba nevidnega templja, ki ga sestavljajo živi kamni krščenih, zidanih na izbranem in dragocenem vogelnem kamnu, ki je Jezus Kristus:

»K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo«.

Sv. Avguštin je o tem spregovoril v naslednji podobi: »Po veri postanejo ljudje razpoložljiv gradbeni material; po krstu in oznanjevanju so kakor stanjšani in zglajeni; a le ko so po ljubezni med seboj združeni, zares postanejo Božja hiša. Če se kamni ne bi med seboj dotikali, če se ne bi ljubili, v to stavbo nihče ne bi vstopil« (Govor 226). Cerkev torej mora biti znamenje medsebojne ljubezni med tistimi, ki lomijo en kruh.

Ob tem se nam ponuja priložnost, da razmislimo tudi o posebnem problemu, ki se tiče naših cerkva. Rečeno je bilo, da daje »strašno pomanjkanje in revnost čuta za sveto, globok pečat modernemu svetu« (Ch. Péguy). Čeprav je torej opešal čut za sveto, je v modernem človeku ostalo domotožje, kajti človek brez Boga ne more, potrebuje nekaj »povsem drugega«. Določeno sredstvo in kraj, kjer bi morala biti omogočena izkušnja svetega, je prav cerkev, kot sveta zgradba. V katoliškem izročilu je klasično besedilo v bogoslužju posvetitve cerkve Jakobov vzklik, ko je v sanjah videl lestev, ki je povezovala nebo in zemljo in angele, ki so po njej hodili gor in dol:

»Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!« (1 Mz 28,171 Mz 28,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
17 Poln strahu je dejal: »Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega ko hiša božja in to so vrata nebeška!« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).

Beseda »strašen« tukaj nima negativnega, ampak pozitiven pomen; pomeni, da zahteva spoštovanje, molk in čaščenje. Cerkev je strašen kraj v pomenu, da je tako različen kraj od ostalih, je kraj, ki je istočasno v svetu in izven njega. Tisto, kar je znotraj njenih zidov, je sveto, kar pa je zunaj, je posvetno – profano, kar dobesedno pomeni »zunaj templja«. Krščanske cerkve so zares templji učlovečenega Boga, templji njega, ki je postal človek, kakor mi; a so zares Božji tempelj. Prav zato, ker gre za tempelj učlovečenega Boga, ki v evharistiji resnično prebiva med nami, je le-ta svet kraj. Koliko ljudi je v preteklosti srečalo Boga preprosto tako, da so stopili v eno od cerkva! Eden od njih je bil pesnik Paul Claudel, ki je ponovno našel vero, ko je nekega dne vstopil v pariško katedralo Notre Dame. »Vsa vera Cerkve – je rekel kasneje – je v tistem trenutku vstopila vame«.

Zato je potrebno ohraniti ali pa povrniti našim cerkvam ozračje molka, spoštovanja in dostojnosti, ki jim gre. Tisto, kar je Jezus rekel o jeruzalemskem templju, velja še veliko bolj za krščanske templje: »Moja hiša je hiša molitve«. Biti moramo pozorni, da ne »onečaščamo« cerkva, da jih ne banaliziramo. Vsaka nepotrebna beseda, ki jo glasno izgovorimo, kakor da bi bili sredi javnega trga, še posebej, če je to med obredi, je žalitev svetosti kraja, zmanjšuje njegovo moč, ki jo ima v omogočanju srečanja z Bogom. Globok molk v trenutkih posvečenja včasih spregovori glasneje, kakor vse besede.

Eden od psalmov čudovito opisuje veselje človeka, ki je ponovno v Gospodovi hiši, gost v njegovem templju. Z njim sklenimo današnje razmišljanje:

»Kako ljuba so tvoja prebivališča, Gospod nad vojskami! … Blagor njim, ki stanujejo v tvoji hiši: še te bodo smeli hvaliti … Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih« (Ps 84).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 397-401. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.