Svetniki

Atributi: spokorniški pas
Imena: Narcisa, Narcis, Narciz, Narcizo, Narčizo, Cizo, Čižo
Ta blažena je živela v prejšnjem stoletju v Ekvadorju. Rodila se je v družini malih posestnikov. Sirota je postala pri petnajstih letih. Najprej ji je umrla mama, nato kmalu še oče. Preselila se je k sorodnikom v Guayaquil. Da bi jim ne bila v breme, si je služila kruh kot šivilja.
Narcisa je iskala svojo duhovno življenjsko pot sredi naporov vsakdanjega dela in skrbi za življenje. Vzgajala se je ob pridigah slavnih voditeljev duhovnega življenja, v šoli molitve, duhovne zbranosti in pokore. V njej je hotela čim bolj posnemati trpečega Kristusa. Nosila je spokorniški pas, se postila, vsako noč več ur prečula v molitvi.
Čeprav je kazala težnje po mističnih doživetjih, je hotela ostati laikinja. Škof iz Cuenca, Remigij E. Toral, jo je nagovarjal, da bi vstopila h karmeličankam v njegovi škofiji. Ona pa ni čutila poklica za redovnico, marveč je hotela svoje duhovno življenje živeti zunaj samostana, nekako na sredi poti med redovniškimi pravili in bivanjem v svetu. Njen vzor je bila Mariana de Jesus, preprosta spokornica laikinja v ekvadorskem glavnem mestu Quito, ki se je posvetila v svetu in se darovala kot žrtev v zadoščenje za grehe svojega mesta. (Ta je bila že leta 1850 razglašena za blaženo.)

V želji, da bi sledila svoji lastni poklicanosti, je Narcisa leta 1868 odšla v Limo, glavno mesto Peruja, in prosila p. Pedra Guala za duhovno vodstvo. Ta jo je razumel, spodbujal in ji preskrbel stanovanje pri dominkanskih tretjerednicah. Tam si je privzela ime Narcisa de Jesus v želji, da bi še bolj hodila po stopinjah blažene Mariane in je zasebno napravila zaobljube uboštva, devištva in pokorščine. Ostala pa je v laičnem stanu. Umrla je 8. decembra leta 1869, stara 36 let.
Kmalu po smrti so se začela širiti poročila o izrednih stvareh, ki naj bi se dogajale na njenem grobu. Počasi in vztrajno je začel rasti o njej tudi sluh svetosti.
Postopek, da bi bila razglašena za blaženo, se je začel v 60. letih. Potem pa se je odvijal zelo hitro. Stopnjo junaških kreposti ji je kongregacija priznala že leta 1987, 25. oktobra 1992 pa jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.

Stopnjo svetosti je 12. oktobra 2008 razglasil papež Benedikt XVI. Goduje 8. decembra.
Vir
 

  Imena: Armela, Armeli, Armelka, Armelica, …
  Armela je bila najstarejša hči kmečkih staršev iz Bretanije. Starši so ji že od mladih nog vcepljali ljubezen do Kristusa, rada je imela samoto, tam molila in premišljevala zlasti Kristusovo trpljenje. Da bi se izognila možitvi, je z dvajsetimi leti odšla služit za varuško v bližnje mesto. Tu je lahko nemoteno molila, hodila v cerkev; Gospod ji je med drugimi darovi naklonil tudi dar videnj in posebnega spoznanja, obenem pa jo tudi preizkušal v duhovni samoti. Ko je ta popustila, je Armela več mesecev bolehala za mrzlico, dotlej dobra gospodinja pa jo je začela kljub bolezni priganjati k težaškemu delu. Po petih letih preizkušenj je zapustila to hišo in vstopila v uršulinski samostan za kuhinjsko deklo. Vendar je kmalu spoznala, da to ni zanjo, saj ima raje trdo delo in zaničevanje. Zato se je vrnila v prejšnjo službo in predano opravljala gospodinjska dela do smrti 24. oktobra 1671.
  Dobra tri leta pred smrtjo ji nakloni Bog čudovito milost. Sama sebe je videla prebivati v najsvetejšem Jezusovem srcu v veliki ljubezni in častitljivosti. Zveličarjevo srce je bilo na videz tako veliko in prostrano, da bi bilo v njem prostora za tisoče svetov. Vrata v to srce pa so bila zelo majhna in tesna, da je le malokdo mogel skozi. Vsa začudena vpraša: »O ljubezen moja! Kako to, da je tvoje srce tako veliko in prostorno, vrata vanj pa tako majhna in ozka?« Gospod ji da spoznati, da v njegovo srce ne more nihče drug kakor samo majhni, goli in posamezni ljudje. Mali so tisti, ki se zaradi Jezusa ponižujejo; goli so tisti, ki so svoje srce odtrgali od želje po posvetnih dobrinah in komodnosti; posamezniki pa so tisti, ki so se odpovedali ljubezni do katerekoli ustvarjene stvari, saj te prava ljubezen združuje z ljubečim srcem.
Svoji prijateljici v uršulinskem samostanu je Armela ustno razodela, ta pa kasneje zapisala posebno »ogledalo vsakdanjega pobožnega življenja«. Nekaj njenih misli:
  »Če hočeš vedeti,« reče nekega dne prijateljici Jovani, »s kakšnim srcem sem opravljala svoja dela, bi morala najprej vprašati Ljubezen samo, zakaj po velikem božjem usmiljenju nisem znala drugega kot samo ljubiti. Vse moje hrepenenje, vsi moji nameni, vse moje vaje in vsa moja dela so merila na ljubezen. Ljubiti sem hotela svojega Boga in se v tej ljubezni čedalje bolj in bolj vžigati …«
  »Jezus me je naučil poslušanja, ko mi je rekel: ‘Moja hči, dokler me boš gledala, to je: vpričo mene hodila, me boš ljubila; dokler me boš gledala, mi boš služila; dokler me boš gledala, me boš poslušala; če pa me ne boš gledala, me tudi slišala ne boš več.«
  »Če zjutraj z malo iskrico zanetim velik ogenj, rečem: ‘O ljubezen moja, če bi vsaka duša smela s teboj prav tako storiti, kako hitro bi se vžgala ljubezen do tebe!’«
  »Opazujoč, kako se drevesa dajo šibiti in pripogibati in veliko morje nikoli ne prestopi svojih bregov, kličem: ‘O moj Bog! Zakaj vendar nisem še jaz tako voljna in pripravljena, da bi se dala voditi vsakemu majanju in navdihovanju Svetega Duha; daj mi, prosim, da nikoli ne bom prestopila meja tvoje svete volje.«
  »Ribe, ki plavajo po vodi in se v njej veselijo, me uče, naj se tudi jaz tako pogreznem v božjo ljubezen in se v njej razveseljujem.«
  »Moj počitek ni bil nikjer drugje kot v naročju božje ljubezni; na njenih svetih prsih sem spala kakor dete v materinem naročju.«
Vir