Svetniki

Atributi: cesarska krona, imenitna oblačila,
Imena: Adelajda, Adelhajda, Ada, Adela, Adelija, Adelita, Alica, Alice, Alida, Ela, Elica, Heidi, …
S težavo najdemo življenje kakšne žene, ki bi se v njem največje stiske menjavale z največjimi častmi, kakor se je to dogajalo v življenju sv. Adelajde. Prav v teh menjavah je postala svetnica, pravi o njej življenjepisec sv. Odilo. Bila je hči burgundskega kralja, ki je umrl, ko je bila stara komaj šest let. Šestnajst let stara se je poročila z italijanskim kraljem Lotarjem, a je bila čez tri leta že vdova.
Možev morilec vojvoda Berengar jo je dal s hčerko Emo zapreti najprej v neki grad, kjer je zlobna Berengarjeva žena skrbela, da se ji je kar najhuje godilo. Naposled so jo vrgli v temnico in ji dajali le toliko hrane, da ni od lakote umrla. Njenemu duhovnemu voditelju Martinu pa se je posrečilo, da so skopali podzemeljski rov, po katerem je ušla. Skrivala se je pred zalezovalci in vohuni, dokler ji ni škof Adelhard poskrbel varnega pribežališča.
Da bi se še bolj zavarovala, se je zatekla po pomoč k nemškemu kralju Otonu I. Kralj pa je bil vdovec. Zaprosil jo je za roko in tako je postala nemška kraljica in cesarica. Ni mogoče povedati, koliko dobrega je storila za siromake, za cerkve in samostane. Najslavnejše, kar o njej poroča zgodovina, pa bo nemara to, da je po padcu Berengarjeve hiše vzela k sebi na cesarski dvor dve hčeri svojega zagrizenega sovražnika in jima bila najboljša mati.
Po Otonovi smrti jo je vnuk Oton II. pregnal s cesarskega dvora. Ko pa je umrl, je bil njegov sin star šele devet let. Knezi so zahtevali, naj Adelajda vzame v roke državne vajeti in tako je bila spet vladarica.
Umrla je 16. decembra 999, stara oseminšestdeset let. Na ta dan tudi goduje.
Vir
 

Zavetnik proti kugi
Atributi: krona na glavi; šopek puščic v roki
Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, …
Rodil se je leta 841 v saški kraljevi družini. Komaj petnajst let je bil star, ko ga je škof Humbert Elman o božiču leta 855 okronal za kralja Vzhodne Anglije. Čeprav je bil še mlad, so ga odlikovale številne kreposti, zlasti srčnost, modrost, pravičnost, usmiljenost do trpečih in pobožnost. Leto dni je živel popolnoma odmaknjen svetu in se poglabljal v branje Svetega pisma.
    Ko je vladal že petnajst let, so divji, še poganski danski roparji prihrumeli nad Anglijo. Legenda pripoveduje, da so prišli do nekega ženskega samostana. Redovnice so si v strahu pred njihovo predrzno nesramnostjo porezale ustnice in nosove, da bi se jim zdele grde in jih ne bi nadlegovali. Tolovaji so nato v besu vse poklali. Edmund je zbral vojake in roparje premagal. Toda le za kratko. Kmalu so se vrnili še z večjo močjo, ujeli kralja Edmunda, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Ker ga niso mogli prisiliti, da bi zatajil vero, so ga privezali k drevesu, obsuli s puščicami kakor nekoč afriški strelci sv. Boštjana in ga naposled obglavili. To se je zgodilo leta 870.

Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Na oksfordskem koncilu leta 1222 so dan njegove smrti razglasili za zapovedan praznik. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji. Goduje 20. novembra.
Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki. Iz 17. stoletja je njegova upodobitev v kapeli Henrika VII. v Westminstru in v angleškem kolegiju v Rimu na Albertijevi sliki Svete Trojice.
Sv. Edmund goduje 20. novembra.
Vir
 

Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.

»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)

»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«

»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«

1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)
Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica, goduje 17. novembra
Vir

Elizabeto Turinško štejemo med velike zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najpomembnejših žensk katoliške Cerkve. Nekateri teologi so jo imenovali "svetnico pravičnosti". Umetnik Friedrich Heer jo je naslikal kot "eno najnežnejših, najprisrčnejših in najprijaznejših svetniških osebnosti srednjega veka". Živela je v istem času kot sveti Frančišek. Posnemala ga je v doslednem uboštvu.
Elizabeta se je rodila leta 1207 madžarskemu kralju Andreju II. (verjetno na Madžarskem) in materi Gertrudi, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh s sedežem v Kamniku. Že štiriletno so jo zaročili s sinom turinškega deželnega kneza, Ludvikom IV., in jo poslali na dvor v Turingijo. Ko je bila stara štirinajst let, so priredili razkošno svatbo. Zgodilo se je nekaj na videz nemogočega: zakon je bil nadvse srečen. V nekaj letih je Elizabeta podarila življenje trem otrokom. Najmlajšega, rojenega leta 1227, oče ni več doživel. Ludvik IV. je namreč umrl 11. septembra 1227 v začetku križarske vojne pod cesarjem Friderikom II. v Otrantu v Apuliji.
V teh kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega popolnoma nedvornega obnašanja, jo je branil njen globoko verni in po srcu dobri mož Ludvik.
Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, ostro kaznovana za svoje "prestopke". Zdaj so bili na potezi njeni zavistneži, ki so uživali v svojem zmagoslavju. Ludvikov brat Raspe je prevzel oblast v Turingiji in je svoji svakinjo takoj na začetku postavil pred izbiro: ali se bo prilagodila dvornim navadam ali pa bo izgubila vse premoženje, ki ji je kot vdovi pripadalo, in bo morala zapustiti Wartburg. Elizabeta ni omahovala. Hrupnosti in zapravljivosti na dvoru se ni hotela in ni mogla prilagoditi, zato pod pogoji, ki ji jih je postavil Henrik Raspe, ni mogla več ostati tam. Tako je s tremi majhnimi otroki zapustila Wartburg.
S pomočjo odpravnine, ki jo je Henrik Raspe na zahtevo nekaterih sorodnikov izplačal mladi vdovi, je dvajsetletna Elizabeta v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnišnico. Tam je negovala bolnike, ki jih niso hoteli sprejeti nikjer drugje. Elizabeta je to bolnišnico poimenovala po sv. Frančišku, svojem velikem vzorniku.
Leto dni pozneje, leta 1228, se je zgodilo nekaj, kar se zdaj mnogim zdi nerazumljivo. Elizabeta je oddala svoje otroke, vstopila kot tretjerednica v Frančiškov red in na veliki petek naredila zaobljube. Dokončno se je odpovedala svetu, s svojim življenjem je hotela pomagati, da bi se uboštvo uveljavilo kot najvišja krepost. Njena edina želja je bila, da bi nosila križ kot Kristus, križ trpljenja in samoponiževanja.
Elizabeta Turinška je umrla 17. novembra 1231, izčrpana od skrbi in sočutja za druge - nikakor ne zase. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu. Alban Stolz, profesor pastoralne teologije, je napisal njen življenjepis z naslovom Križana usmiljenost, ki je bil leta 1923 preveden tudi v slovenščino. Na njenem grobu so se v letih po njeni smrti dogodili nešteti čudeži.
Leta 1235, ko so Elizabeto razglasili za svetnico, so v Marburgu posvetili na novo zgrajeno Elizabetino cerkev, kamor so prepeljali njene kosti. Ta bazilika je prva povsem gotska stavba v Nemčiji in še danes - zdaj je evangeličanska - spada med najpomembnejše gotske sakralne zgradbe na nemških tleh. Toda Elizabetinih relikvij ni več tukaj. Filip Hessenski, eden njenih potomcev, je dal leta 1439 odstraniti večino njenih kosti, da bi s tem preprečil njeno češčenje. Vendar mu ni uspelo, da bi uničil spomin na Elizabeto. Nekateri njeni ostanki so od leta 1588 v samostanu elizabetink na Dunaju. Druge relikvije, ki jih pripisujejo Elizabeti, v dragocenem relikviariju hrani Zgodovinski muzej v Stockholmu.

Običaji
K sveti Elizabeti ljudje romajo še danes. Poleg Marburga so eno glavnih romarskih središč tudi Košice na Slovaškem, v bližini Košic naj bi bil Elizabetin rojstni kraj. Elizabeto častijo še v Šleziji, Angliji, Španiji in Mehiki. Poleg Frančiškovih bratov so njeni veliki častilci še dominikanci in cistercijani.
Je zavetnica dveh dežel: Hessna in Turingije. Prav tako pa je zavetnica združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.

Upodobitve
Elizabeta Turinška je na upodobitvah prikazana v knežji ali preprosti obleki: deli miloščino ali revežem umiva noge. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve (marburške Elizabetine cerkve), knjigo ali krono. Elizabeta je upodobljena tudi z vdovskim pajčolanom.
Na naših tleh predstavlja njeno najstarejšo upodobitev kip sv. Elizabete iz leta 1575 v glavni niši velikega oltarja Marije Snežne nad Avčami pri Kanalu. Oltarna slika na Pristavi pri Polhovem Gradcu s konca XVII. stoletja jo prikazuje v knežji obleki med berači, ki jim deli miloščino, prav tako tudi slika na levem stranskem oltarju križevniške cerkve v Ljubljani z začetka XVIII. stoletja.

Morda se premalo zavedamo, da imamo v Sloveniji najstarejšo cerkev na svetu posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev na čast Sveti Elizabeti Turingijski je posvetil njej stric Bertold, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251.
Zelo znana in lepa je slika sv. Elizabete v velikem oltarju župnijske cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, ki jo je 1732 naslikal slovenjegraški slikar Franc Mihael Strauss. Nad tri metre velika slika prikazuje sv. Elizabeto, obdano s spremstvom, kako revežem in bolnim deli kruh in denar. Ob njej je služabnica s polno košaro kruha, spremljevalka na levi pa ima še mošnjiček z denarjem.

Spodbuda za nas
Iz ljubezni do Kristusa je sveta Elizabeta zapustila vse in se, z vsem svojim srcem, posvetila ubogim, bolnim in revnim. Njen zgled naj nas nauči in spodbudi, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali uboge današnjega časa. S tem bomo postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim, ki se je za nas popolnoma daroval, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.
 

Vir2
 

Zavetnica Škotske
Atributi: krona pri nogah, črni križ
Imena: Marjeta, Margareta, Metka, Greta, Meta, Marjetica, Marjetka, …
Rodila se je okoli leta 1045 na Ogrskem, ker se je njen oče Edvard zatekel h kralju sv. Štefanu in se je tam poročil z njegovo svakinjo. Pozneje se je s starši vrnila na Angleško. Po vdoru Normanov je kraljevska družina spet morala bežati. Vihar jih je zanesel na škotsko obalo. Tu se je štiriindvajsetletna poročila s škotskim kraljem. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo.

Življenjepisec pravi o njej: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Kamor je segla njena oblast, je segala tudi njena dobrota.
Marjeta je poskušala povsod nastaviti dobre duhovnike, podpirala je škofe v njihovih pravicah in si prizadevala, da bi zatrla vsako krivico, krščanske kreposti pa širila ne le na dvoru, temveč tudi med podložniki. Strogost je pokazala samo v boju za pravico in proti praznoverju. Bila je vzorna mati šestih sinov in dveh hčera. Priskrbela jim je stroge in izobražene, nravno neoporečne vzgojitelje in učitelje ter jih pri delu tudi sama nadzorovala. Odstranila je slabe dvorjane, ker je želela, da bi bil njen dvor ogledalo vsemu prebivalstvu. Prodala je ves svoj nakit, da je imela denar za potrebne. V adventu in postu je skrbela za tristo revežev. Sama je stregla ženam, kralj pa moškim, in vsi so dobivali isto hrano, kakor je prihajala na kraljevsko mizo. Umrla je 16. novembra 1093 v Edinburgu.
Upodabljajo jo s črnim križem, ko pomaga revežem, goduje pa 16. novembra.
Vir
 

Imena: Leopold, Leo, Poldi, Polde, Poldek, Leopoldina, Poldika, …
Leopold je bil avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je tesno povezana z usodo slovenske zemlje v srednjem veku. Legenda pripoveduje, da se je 8. maja 1106 pogovarjal s svojo ženo Nežo, kje bi postavila cerkev in samostan. Kar je potegnil veter in grofici odnesel z glave poročni pajčolan. Zastonj so ga iskali. Čez nekaj dni je šel grof na lov in kakor po naključju je našel pajčolan na cvetočem bezgovem grmu. »Tu bo stala cerkev in samostan. To mi je kakor znamenje iz nebes,« je vzkliknil knez. Tako je nastal slavni samostan Klosterneuburg. Pozidal pa je še veliko drugih samostanov in cerkva.

Grof Leopold je prevzel oblast star triindvajset let in si je po Salomonovem zgledu prosil od Boga ne dolgega življenja ali bogastva, marveč modrosti, da bo mogel svoje ljudstvo Bogu všečno vladati. Pismo papeža Inocenca pravi o njem: »Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer v onih časih, ko je bil v Nemčiji vsakdo v največjem strahu zaradi krvavih vojska, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno vladal, na vso moč pravično in krotko.«
Dvakrat pa je le moral prijeti za meč zoper Madžare in jih obakrat premagal. Tako je pokazal, da ne zna samo moliti, ampak tudi sukati meč, če to terja pravica. Rad bi se bil udeležil tudi križarskih vojsk, da bi pomagal vzeti Gospodov grob nevernikom, toda okoliščine mu niso dale, če je hotel doma ohraniti mir. Leopold je imel osemnajst otrok. Med sinovi sta najbolj znana Oton in Konrad, ki sta kot cerkvena kneza v Fresingu in Salzburgu imela duhovno in svetno oblast tudi nad znatnim delom slovenske zemlje.
Smrt je Leopolda presenetila na lovu 15. novembra 1136, v starosti triinšestdeset let. Njegov grob v kripti samostanske cerkve v Klosterneuburgu je še danes cilj številnih romarjev.
Goduje 15. novembra.
Vir